Svetloba, ki nas obdaja, je lahko pravi dar, ko jo uporabljamo premišljeno – ali pa pravo breme, ko sveti vsepovsod in ves čas, tudi tam, kjer ni treba. Z njo si sicer lajšamo vsakdan, a ob tem pogosto pozabimo, da vsaka prižgana luč nekaj stane: energijo, naravo in prihodnost. Ni treba, da sveti vse, kar ima stikalo. Včasih je dovolj že malo svetlobe – in malo več razuma. Ugasnimo odvečne luči, prižgimo odgovornost, zmernost in skrb za planet. Resnična ekologija se namreč ne začne v vtičnici, ampak v srcu. In ko zasveti tam, je svet takoj lepši.