Vem, da se tudi ti v Prosvetnem domu počutiš doma.

Vsak izmed nas ima verjetno povsem svoje razloge za to; enim je bar Tabor trenutek oddiha po službi in pred prihodom domov, drugim je to trenutek, ko se človek počuti živ in del vsega tega, kar ga obdaja — del srečanj s prijatelji, z znanci, s tistimi, ki jih neradi srečamo in s povsem novimi obrazi. Srečanje in druženje, tisti najlepši, najpristnejši in najbolj spontani obliki človekove bìti. Dobro vemo, da so druženja še toliko lepša, ko se odvijajo ob pijači, feti pršuta in klepetu.

Prosvetni dom je tudi nonina večerna telovadba, lekcije glasbe — koliko nepripravljenosti so tisti zidovi slišali — vezanje rut deklet ansambla Ano ur’co al’pej dvej, dragocena knjižnica. Prosvetni dom je Stanka Hrovatin. Vse to je in še več.

Kolikim sestankom, snovanjem idej in projektom so tisti zidovi prisostvovali. Koliko smeha in jeze je polnilo tiste prostore. Koliko skrivnosti hranijo v sebi, ki nam ne bodo nikoli razkrite. Koliko domačih obrazov je prijazno sprejel nase oder velike dvorane Prosvetnega doma; prestrašenih, opogumljenih, otroških, zrelih, tujih in domačih.

Dvorana je prostor preporoda novih življenjskih in umetniških poti, pa tudi prostor spomina na to in na te, ki jih več ni. Prosvetni dom na Opčinah je pričevalec našega časa in vseh nas, ki nas burja še ni odnesla in nas tudi ne bo.

Razlogov za navezanost na Prosvetni dom je precej. Nonota sta v prvih nekaj letih novega tisočletja upravljala bar Tabor in kristalno jasno se spominjam, kako sem po vrtcu skrito sedela na stolčku pod pultom. Ne vem, če sem si tisti prostor sama izbrala, ali če sta me tja posedla nonota, da bi me imela pod nadzorom. Kakorkoli že, tam mi je bilo blazno všeč zato, ker sem prisluškovala pogovorom.

Enu wǝtav’cu črnga dej. Čo, ma anti nebu padu d’ž let’s. Une tri šprice plačn jst. Dej še en giro.

Še najbolj pa sem uživala zato, ker mi je nona naskrivaj dostavljala panine. Še se spominjam tistega majhnega, okroglega, rahlo sladkega kruha s šalamom ali pršutom in sirom. V nekaj urah sem jih pojedla kar veliko. Tako sem preživljala večere in tista preprostost je bila enostavno lepa.

Bar Tabor se spominjam kot presečišče, ki so ga sekale vse kraške štorje in poti. To je še vedno. Spominjam se poletij pod kostanjem. Kot otrok sem strmela v dekleta, ki so plesala trebušni ples in zibala sem se v melodijah ciganske glasbe. Čez dan sem neposrečeno metala žogo v koš in… jedla panine.

Potem, ko sem v odraslejših letih že živela v tujini, prihod domov ni bil popoln, če nisem šla do Tabora. Namen ni bil pomemben, kajti, ko greš v Tabor, vedno najdeš koga. Tam čas teče in pučutiš se enostavno doma.

Vez, ki jo mi, Kraševci, in ne samo, čutimo do Prosvetnega doma, jo čutijo tudi drugi, iz bližnjih in oddaljenih vasi, do svojih vaških kulturnih domov in središč. Kulturni domovi namreč niso ‘domovi’ po naključju, vendar so dejanski skupnostni dom - dom skupnosti.

Kje naj se sicer pretaka slovenska beseda, književnost, glasba in druženje nasploh? Kje naj obstane in neomejeno ter neobremenjeno razprostira svoje korenine? Slovenski kulturni domovi so na tem koščku zemlje sok življenja skupnosti.


Ne spomnim se po kakšnem naključju sem se v tistih rosnih otroških letih znašla na seznamu udeleženk in udeležencev pustnega defileja. Moralo se je pisati leto 2005. Sama se nikoli ne bi vpisala na pustni ali kakršen koli defile. Vendar sem kljub vsemu nastopila v rdeči žametni obleki z zlatimi detajli.

Pred nastopom mi je mama spletla lase v kito in iz noninega umetnega šopka rdečih vrtnic sem ukradla eno. Postala sem lepotica iz zgodbe lepotica in zver. Spominjam se hoje po tisti rdeči preprogi, žametni kot moja obleka. Drugih podrobnosti ne uspem priklicati na dan.

Vem le, da sem se počutila nenavadno prijetno med znanimi obrazi. Bilo je kot, da bi šlo za družinsko druženje; domače, kot igra, ki se jo igra z bratranci, starši in strici po nedeljskem kosilu. Tisto preprogo, ki se je po defileju napolnila s konfeti in trakovi vseh možnih barv, bi prehodila še stokrat. Tako lepo je bilo, tako breztežno in preprosto.

Tistega leta mojega otroštva, ko sem prvič in zadnjič nastopila na nekem defileju, sem prejela prvo nagrado. Zmagala sem leseni izdelek z naslikanimi pustnimi figurami, ki ga imam še danes obešenega na domačem zidu. Zakaj? Verjetno zato, ker me spominja na našo veličino, povezanost in lepoto tega, kar počnemo.

Pust je nadvse nestrpno pričakovano obdobje v letu. Od openske pustne povorke, do vaških veselic in druženja ob vozovih in izrezkih blaga. Tisti dnevi in tedni postanejo eno samo doživetje, kot, če bi se pod istim šotorom, na istem košarkarskem igrišču in ob cestah zbrali natanko vsi, posameznice in posamezniki, ki so del naše veličastne skupnosti.

Kot, če bi pojem “Slovenci in Slovenke v Italiji” iz abstrakcije postal oprijemljiv, vsem pred očmi.

Uživajmo v trenutkih priprav na pustno praznovanje, ko izbiramo pravo pustno šemo, ko nas prešine dvom, ali nas bo mraz stresel do kosti, ali pa nam bo prevroče.


**Živjo pust!**

Brz pusta smo pr ns ku živa n'paka,
ku uagn brz drva, al člov'k brz zraka,
smo ku č F'rlani bi bli brz polente,
ku uada brz glaža in grwzdje brz brente.
Pouprečnga Krašouca prime slbust ...:
Č pustomanija z use ns je vjra,
ko pusta ni, srce nm niče dt mjra
in rata Sahara puščava brz suše,
use jwče in tuže pu fanclh brz duše.
Dvej ljti brz Kraškga pusta ni lhko,
Pu sl'dkm smo lačni - in tisti bolj 'profi'
nrdiju d doma s cvrj'ju krofi.
Muljtniki, hrostlce, štraube za usta:
brz cukra in zvitku ne mwre bt pusta.
So u r* šle zaobljube wd nov'ga lj'ta,
'Aj uana uiš ju klubase in zjlje',
č pustna te put h vsi Salež zpjlje.
Tam godba ti dala bu ritm žiuljenja,
Paniken, Wahnsinn, nikoli ne menja.
Bš vandru an tjdn in mama: 'Ma inšoma!

Opčine, februar 2019

Pustni čas je obdobje, ko sem se vselej raje potuhnil, daleč od mask, ki so me navdajale s strahom. Če si pa danes prikličem v spomin tisti čutni nemir, ki je na prehodu deške dobe v zreli čas preveval celo mojo bit, pomislim, da sem si vendarle tudi sam kdaj pa kdaj nadel nevidno masko. Morda zato, da zakrijem svoj resnični obraz, ki je pod masko lahko v popolnosti zaživel v nekakšnem odstopanju od vseh družbenih, povečini malomeščanskih in lažnih norm, in nihče ni vedel, da sem jaz tisti, ki za masko počenja stvari, ki niso dovoljene ... Toda vse to žal le v domišljiji, ki ji še vedno ni videti konca. Nekoč pa je za pustni čas pričelo snežiti, v podobi tisočerih snežink se je proti vasi spustila povorka vozov in mask, kakor nekakšna sanjska karavana zakritih obrazov. Nemo so se premikali, saj so si v tisti snežni tišini vsi zvoki in glasovi nadeli mehke rokavice. Vse bližje mojim očem so prihajali, vse bližje in bližje in vse močneje je snežilo, da so se usta nekaterih napolnila z ledenimi snežinkami, ki so se topile pod njihovimi toplimi in pijanimi jeziki. In tedaj sem zagledal dekle, ki je bilo oblečeno v princesko, s svileno in prosojno tenčico čez glavo, z dolgim turkiznim krilom in steklenimi prosojnimi čevlji, ki so v snegu puščali sledi ... Ozrl sem se in že je ni bilo več v tistem snežnem metežu, samo sledi v snegu so ostale, ki so naglo izginjale in jaz sem jim strastno sledil, v strahu, da jih sveži sneg ne bi zakril, da veter ne bi pometel z njimi ... in stopinje njenih steklenih čevljev so me vodile med vaške hiše, ob robove preoranih njiv, po klancih vse do ozke poti, ki me je pripeljala do majhnega dvorišče in pred hišo, ki je nisem poznal ... Vrata so bila priprta, odpahnil sem jih in stopil čez prag. In sem jo zagledal, princesko, kako stoji pred ogledalom, kako padajo oblačila z njenega telesa, eno po eno, vse do konca, ko se je iznenada ozrla proti meni. In tedaj je iznenada veter na stežaj razprl okno v njeni sobi in s sabo prinesel sneg, ki je zunaj še vedno padal na pustno povorko, kateri ni sledil več skoraj nihče, samo godba je še igrala in snežinke so padale v trobente in pozavne, da se je njihova glasba komaj slišala ... In takrat sem jo gledal žensko, ki je stala gola pred menoj, modrooka, kakor iz voska, kakor neresnična, in sem slišal njen glas, zdaj ženski, zdaj moški, kakor da se je v njenem telesu skrival še nekdo, ki je bil neviden mojim očem. Maska iz moje domišljije in mojih deških sanj. In znova se je zaslišala godba, kakor da se je prebudila iz snežnega sna, ljudje so znova zavriskali in zapeli, kakor da se je sneg stalil z njihovih teles in je pričelo srce znova utripati in udarjati v ritmu svetle melodije, ki prinaša pomlad.

Marko Sosič

Številka petdeset je vesela,
da je Kraški pust ujela.
Z njim se bosta v smeh spustila,
da bi na satiro ne pozabila.

Kralj in Kraljica že trepetata,
ko kobili cepetata,
da se odpro povorke vrata.

Po Dunajski se spuščajo vozovi,
nore maske in trakovi.
Vmes pa daje ritem godba na pihala,
ki povorko vodi, med množice ljudi,
iz Trsta in kraških vasi.

V pustnem borjaču napetost je visoka,
v pričakovanju žirijskega odloka.
Kralj in Kraljica zmagovalce razglasita,
lovoriko Kraškega pusta podelita.

Pol stoletja je minilo,
in še smo združeni v eno silo.
V njej je ves zamejski pust,
nasmejanih kraških ust.

Igor Malalan

Sanjam, da je spet pust, tak kot ga kliče mi spomin! ....Joj, po vsej verjetnosti sem že zašel s poti. Dejstvo, da pišem besedilo o pustnih vragolijah medtem ko se zunaj svetlikajo božični okraski, meša štrene v moji glavi. Občutljiv sem za novoletne jelke, lučke, darila, božične pesmi in vse, kar spada zraven. In tega se ne sramujem.Je pa tudi res, da se pustne podobe pogosto pojavijo v mojih sanjah in verjamem, da se to dogaja tudi vam. Zakaj pa ne? Pust je del našega življenja. To je čas rajanja in veselja, za katerega radi žrtvujemo svoj prosti čas, denar in ure spanca. Tako je bilo tudi takra ko sem skakal po openskih ulicah med pustno povorko, kot član proseškoto - kontovelskega voza, kateremu sem namenil dneve in noči svojega takrat mladega življenja ter strmel po doživljanju tistega intenzivnega občutka sreče, ki ga zmaga na Kraškem pustu od vedno ponuja. Isti občutek mi je bil domač tudi v Milanu, takrat ko sem nastopal kot moderator pustne povorke pred 100.000 glavo množico, ki se je zbrala pred stolnico na glavnem mestnem trgu. Taki občutki so gonilna sila tudi za neutrudljive obiskovalce openske ulične maškarade, kraških osmic ali šotorov kjer se v pustnem obdobju odvijajo razposajena plesna veseljačenja. Pust je namreč sila, ki vlije pogum v srca ljudi vseh starosti. Pust opogumi sramežljivke. Dekleta, ki jim ponavadi ob vsakem spogledovanju zardijo lica, se v tem obdobju prelevijo v neustrašna bitja, ki ponujajo na ogled največjo možno površino razgaljene kože, ki je le delno pokrita s pustno obleko po najmanši možni meri. Pust opogumi vaške entuziaste in veseljake, ki se za teden dni osvobodijo službenih obveznosti, ker nočejo zamuditi niti najmanj pomembne zabave v maškarah. Med slednje štejem prijatelja Luko, ki v času pustnih šem žari od veselja in deli svojo ljubezen do življenja s ožjem krogu prijateljev in znancev. Zato, lepo vas prosim. Če se tudi v vas prebuja pustna sila, dovolite mi, da izrazim svoje mnenje: pust je kot škatla čokoladnih bonbonov — nikoli ne veš, kaj se skriva v njej! ... Kaj pravite? Vam to zveni nekako znano? Menite, da stavek ni sad moje iznajdljivosti? Mogoče imate prav. Upam le, da se strinjate z mano, ko trdim, da je pust čudo in presenečenje: ker se pogostoma pod masko, v poltemi na žurki, skriva žaba, čeprav si upal, da bo princeska. Enakopravnost in svoboda: ker takrat, ko oblečemo pustno obleko, odpadejo vse socialne in rasne razlike ter ohromijo vse neenakosti na področju verskega ali političnega prepričanja. Vnema in prizadevnost: ker izdelovanje pustnih vozov in kostumov zahteva resnost, predanost, zbranost, čas. Poskusimo združiti zgoraj navdene elemente v celoto. Kaj dosežemo? Skupnost ljudi, ki ljubijo življenje. Moderno družbo, v kateri se posamezniki trudijo, da bi postali boljši, kjer vsi veslajo v isto smer in skrbijo za skupno dobro, brez tarnanja in pritoževanja. Če bi bili vedno tako aktivni in dejavni, kot smo v pustnem obdobju, bi naša družba bila veliko boljša, kot je danes. Manj soli in več nasmehov. Manj pritožb in več uspehov. Tokrat, dovolite mi, da pišem z velikimi črkami: SAMO PUST NAS LAHKO REŠI. To pa sem si jaz izmislil. Nekako. Naj bo pustna sila z vami!

Eugen Ban

Take (pred) pustne šale še nisem nikoli doživel »Sergio, napiši kaj o pustu « mi reče IgorMalaian »Kdo, jaz? Vedi, da če obstaja na tem svetu oseba, ki sovraži pustni čas, to sem jaz« »Dobro pa bomo letos imeli tudi drugačno razmišljanje. Nič hudega« Če je vam prav... Zakaj sovražim pust? Pustimo ob strani nevšečnost, da na pustno soboto moram zgodaj zjutraj premakniti avto z dvorišča, da grem lahko popoldne delat. Verjetno ni problem v tem. Eden mojih najbolj živih spominov iz časa otroštva je šok, ki sem ga doživel ko sem moje prvo leto na osnovni šoli na pustni torek prišel v razred in zagledal vse sošolce oblečene čudno kot pravi pajaci (vsaj tako so se mi zdeli), ne samo, vedli so se tudi na isti način. Mislil sem, da doživijam nočno moro. To ne morejo biti isti otroci, s katerimi živim vsak dan, ali se jim je mogoče vsem zmešalo? Prdvzaprav, da to ni normalen dan, sem posumil že doma ko sta me skušali mama in nona prepričevati, da bi se tudi jaz čudno obekel ker se pač tako za ta dan spodobi. Le ko sem se pošteno zajokal, da jaz pač ne bom šel v svet našemljen v neumneža, sta odnehali. ln potem groza v šoli. Že takrat mi je v glavo šinila čudna misel, da je v narobesvetu normalnost nevarna posebnost, ker nisi pač tak kot so drugi, in taki ljudje so po pravilu najnevarnejši za vsako utečeno družbeno navado. In v tem pogledu sem, kot se je potem ničkolikokrat pokazalov mojem življenju, res izredno čuden in izven vsakega kalupa. Na primer res ne morem požreti navade, da se vsi mi moramo veseliti, nekega posebnega dne, pa naj si bo to novo leto ali pust, in biti žaloštni nekega drugega, na primer za dan mrtvih. To pa že ne! Jaz sem vesel, ko se tako počutim, istotako sem žalosten, ko sem pač žalosten, ni je pa avtoritete, ki me bo prisilila, da bom tak, kot si ona žei, da sem. Zame je to temeljna stvar človeškega dostojanstva: vse mi lahko vzamete, lahko me pretepate, ponižate, ne smete pa mi vsilievati čustev. Tista so izključno moja, se tičejo samo mene in nihče nima pravice, da se vtika vanje. Že tako si však dan nadenemo razne maske, s katerimi, se potem predstavljamo v družbi, vsaka maska namreč pomaga,da se človek prilagodi okolju, v katerem je v tistem trenutku, da res ne vidim potrebe, da bi se moral še dodatno v točno določenem obdob1u zamaskirati, ker je pač taka navada.Pravzaprav mislim, da če bi si večkrat sneli tudi vsakdanje maske in se vsaj enkrat pedstavili za tisto, kar smo v resnici, bi bil svet veliko boljši. Čuden? Saj sem vam rekel. Zdaj vsaj upam, da za naslednie puste me boste pustili pri miru.

Sergio Tavčar

Prvi spomin na pust sega v moje otroštvo, ko scm stanovala s starši v Trebčah. To so bila moja najlepša otroška leta. Mama Nada je bila takrat po poklicu šivilja in mi je ob tej priložnosti sešila veliko pustnih oblek. Sodelovala je tudi z drugimi mamicami, tako da smo večkrat nastopali s trebensko skupino na povorki na Opčinah. Predpustno obdobje je bilo za nas otroke zelo naporno, ker smo morali mirovati in čakati, da nam vzamejo mere za obleke. Dobro se spominjam nastopa, ko smo se otroci, z mojstrskim krojenjem, spremenili v prave čebele in metulje, ki so nabirali med s cveta na cvet. V pustnem času smo otroci hodili po vasi od hiše do hiše v pustnih maskah. Ko so nas zagledali, so nas lepo sprejeli in nam vedno dali sladkarije, jajca, pomaranče ... Na pustni torek so prirejali v Ljudskem domu pustno rajanje, na katerem smo se zelo zabavali s plesi in raznoraznimi skupinskimi igrami. V tistih letih so moji starši prevzeli vaško gostilno Pri Aldotu. Sem so zahajali v pustnem času vaščani, ki so sodelovali pri pripravi voza za opensko pustno povorko. Priprave so trajale več mesecev. Vzdušje vaščanov je bilo vedno zelo veselo. Zadnji teden pred povorko je bilo zelo naporno, višek pa smo dosegli zadnji dan, ko se je na poti proti Opčinam barvalo, šivalo in sestavljalo zadnje podrobnosti na vozu. Nekaj let kasneje sta mama Nada in očka Rino prevzela Društveno gostilno na Opčinah. Tako smo začeli doživljati pust z drugega zornega kota: izza šanka. Vsako leto smo na pustni četrtek čakali, da se kralj in kraljica sprehodita po Proseški ulici in naznanita z godci bližajočo se pustno povorko. Mama Nada je vedno poskrbela, da so bili na šanku »supe«, fanclji, »štraube«, krofi, pršut in sir ter kozarček dobrega vina. Kot gostinski obrat smo sodelovali tudi na nagradni igri — okrasi izložbo in to tudi eno leto zmagali. V soboto so se že v jutranjih urah stopnjevale mrzlične priprave na sprehod pustarjev. Sami smo sledili povorki kakor se je dalo. Kralju in kraljici smo vedno ponudili toplo pijačo »vin brule«, kajti večkrat je zeblo. Nekaj let smo bili prav v središču pozornosti. Nagrajevanje vozov in skupin je bilo na bližnjem placu Brdina. V pričakovanju razglasitve zmagovalcev so se pustarji kar prerivali v gostilni, da bi spili kozarček kuhanega vina, tople čokolade in pojedli sendvič ali polpete, krofe in supe ... Ob vsem tem smo se tudi mi zabavali in sledili končni razglasitvi, tako da obilno delo ni bilo prenaporno. Četudi se je v zadnjih letih središče dogajanja premaknilo v Prosvetni dom, še vedno z veseljem pričakujemo pustno obdobje in vzklikamo:

Živjo pust!

Katja Fabrizi

Pustje čas norčj, špricania treningov, izmišljenih poškodb in ... Porazov, pa (zakaj ne) tudi (sicer redkih) epsikih zmag. Marsikaterega trenerja Pustni čas straši. Najraje bi pust prepovedali, to še posebno velja za ekipne panoge. Košarkarji, Nogometaši, odbojkarji in drugi so hkrati dobri pustarji. Slovenci v Italiji še posebno. Dokazano je, primerov je nešteto. »Če ne bomo do januarja dosegli vsaj nekaj zmag, potem jih ne bomo niti do pusta in še kak teden pozneje. Pust nas bo pokopal. Izpadli bomo,« je v slačilnici Rjovel nogometni trener. Ne bomo ga imenovali. Bržkone se bo že sam prepoznal. Bilo je pred nekaj sezonami, ko sem bil še aktiven nogometaš. Trenerjeve besede so bile preroške do pusta, za pust in še kak teden po njem smo nanizali same poraze. Na koncu smo res izpadli, škoda, bili smo žalostni. Tisti pust pa bo ostal zapisan v arvalih. Vsi člani ekipe smo se na pustni torek preoblekli v brazilske nogometaše, rumene hlačke, zeleni dresi s pobrazilčenimi osebnimi imeni ter »Rasta« ali pa frizure »a-la« Carlos Valderrama. Taktika je bila preučena do Potankosti. »Selecao« je imela harmonikarja, tamburaše, pevce in plesalce. Pa še poseben avtobusni prevoz na prizorišče nočne tekme (beri v šotor k Briščikom), ki je s podaljški in streljanjem enajstmetrovk trajala do zgodniih jutranjih ur. Tisto je bil le začetek. V prihodnih letih smo za pust postali Škoti, Tirolci, Havajci, Nekateri so celo predlagali, da bi kot skupina nastopili na openski pustni povorki. Bilo pa bi prenaporno. Pustna nedelja je ponavadi čas tekem. Tako ali drugače se je treba zjutraj zbuditi, se pripeljati na igrišče in odigrati (kolikor toliko spodobno) do konca. Podobnih zgodbe nešteto, tudi mastno plačani poklicni nogometaši niso imuni na pustni sindrom. Še posebno Brazilci. Baje, da je nekdanji nogometaš Fiorentine »o animal« Edmundo pred podpisom katerekoli pogodbe zahteval posebNo klavzulo, ki bi mu dopuščala v pustnem času obiskati sloviti »carnaval« v domačem Riu. Podobno Ronaldinho. Pust je druabni trenutek, ko se ljudje (športniki smo ljudje) sprostimo, zabavamo in uživamo. Tak mora tudi ostati.

Živjo pust!

Jan Grgič

Ob letošnji 45. obletnici Kraškega Pusta bo pust res jubilejni, ker je zadnji v zgodovini človeštva! Svetovno znani zgodovinopisci pa so po neštetih raziskovanjih prišli do dodatnega neverjetnega spoznanja. Starodavna civilizacija Maya se je pri pisanju dokumentov o koncu sveta v letu 2012 zmotila! Prišlo je namreč do tiskarskega škrata pri zapisovanju datuma predvidene apokalipse: ta ne bo 21. 12. 2012, ampak 21. 02. 2012! Kljub nepopisni napovedani tragediji imajo na srečo vsi pustarji vsaj možnost, da zadnjič usmerijo vse moči in trud v nori pustni čas. Prav zato so letos javni prispevki za Kraški pust dospeli v času, ker so tudi ti jubilejni, saj je konec sveta za vogalom. Pustna komisija je soglasno sklenila, da bo ob tej priliki nekoliko spremenila pravilnik Kraškega pusta: Pustni komisiji bo predsedoval novoizvoljeni tržaški župan Cosolini. Zato svetujemo vsem pustnim šemam, da si priskrbijo čim bolj preprosto pustno obleko, saj, kot smo videli ob priliki postavitve božičnega drevesca, ima novi župan zelo rad skromnost. Komisija si je zaželela, da bi si cel svet pred apokalipso vsaj enkrat ogledal povorko Kraškega Pusta. Da bi naš pust postal slaven, je komisija določila, da bo pritegnila pozornost medijev s poroko med kraljem in kraljico pusta. In to ne na tradicionalni Kraški Ohceti, temveč med povorko Kraškega Pusta. Kraljevo poroko bodo predvajali na televizijskem slovenskemprogramu Rai-a, poročni obred pa bo vodil Marij Čuk, ki si bo za priložnost nadel kravato s sliko Papeža Benedikta XI. William in Kate bosta tako izgubila veliko število oboževalcev, med katerimi je bila tudi kraljica Elizabeta, ki bo zato svojega prestolonaslednika izbrala med udeleženci sprevoda. Vozovi in skupine, ki bodo kot temo izbrali najrazličnejše plati politike, bodo dobili posebno priznanje. Tisti, ki bodo s svojo ustvarjalnostjo namignili na ex predsednika vlade Silvia Berlusconija, pa si bodo zmago še lažje prisvojili. Podelili jim bomo kar 10 točk več! Če se bo to zgodilo, bo nagrado dobil tudi naš ljubljeni bivši premier, ki je s svojimi šalami celo desetletje poskrbel, da ne bi pustarjem nikoli zmanjkalo idej za vozove in skupine. Točke za zmago si bodo udeleženci pustne povorke lahko zaslužili tudi drugače. Ko bodo pustarji vsakega voza ali skupine dospeli do postojanke, kjer bo sprevod opazovala komisija, jih bo čakalo zahtevno preverjanje z vprašanji o splošni kulturi. Namignemo lahko samo na verjetnost, da bodo morali publiki na čim bolj enostaven način razložiti, kaj je tako imenovani »spread«. Ker so člani komisije ideje, da bodo odgovori zelo kreativni, so poleg tega odločili, da bodo odgovore objavili na spletni strani Kraškega pusta. S temi spremembami bo pust v letu 2012 res nepozaben, zato nas bo letos žalovanje za koncem pusta še bolj prizadelo. Ampak glej! Pravkar je v e-pošto Kraškega pusta dospelo novo spoočilo iz urada, kjer obratujejo strokovnjaki, ki se ukvarjajo s prevajanjem pisem civilizacije Maya. V dokumentu o apokalipsi 2012 je na robu teksta tudi opomba, ki je zgodovinarji niso nikoli opazili. Zapisano je, da je letošnji pust čas, ko bodo Maya dali ljudem na Zemlji zadnjo priložnost, da se izkažejo in tako presežejo konec sveta. Kot zadnje opozorilo so zato Maya zapisali kratko, a učinkovito misel, ki bo morala veljati za vse udeležence in gledalce sprevoda: »Zivjo pust!«.

Karin Ota

Po zadnjih pekočih novicah zamejsekega, Wikileaksa so tržaški orožniki na Opčinah prišli na sled tatovom, ki so meseca decembra preteklega leta oropali Zadružno Kraško Banko; krivci so se skrivali prav v vaškem domu Brdina in za mizo preštevali denar namenjen organizaciji letošnjega Kraškega pusta. Za ta zločin si je vso odgovornost prevzel predsednik pusta Igor Malalan in zagovarjal se je s trditvijo, da je banko oropal, da bi si zagotovil prepotrebna finančna sredstva za izvedbo povorke in drugih prireditev 44. Kraškega pusta, ki so jih pristojne ustanove letos dodatno globoko črtale zaradi tako zvane finančne krize. Predno so Malalana odpeljali v zapor, si je želel podati še par navodil, kako naj poteka letošnji kraški pust: zaradi napovedane prisotnosti pustne skupine »AL SLOVENC, AL NČ« tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, predlaga, da bi njemu v čast izvolili črnega kralja pusta. Tega naj bi spremljala BREZMADEŽNA KRALJICA ministrica Gelminijeva, ker če se zgodi, da ne bodo udeleženci in gledalci pustne povorke popolnoma napolnili openskih ulic, bodo to prav gotovo storili razjarjeni študenti, profesorji, raziskovalci in drugi, ki se bodo iz streh spustili na cesto. Morda jih bo prav v tem norem pustnem času ministrica vzela zares. Prvo mesto pa je nedvomno že oddano in to z zelo pričakovano prisotnostjo voza »CIRKUS IZ ARCORCJA« italijanskega predsednika vlade Silvia Berlusconija. V skupini bodo pristone tudi escort, in to ne FORD ESCORT, ampak prave Berlusconijeve zaslužne spremljevalke. Na čelu bo korakala dobro založena MUBARAKOVA vnukinja, temnolaska Rubi, poleg nje pa druga velina, blondinka Noemi Letizia. Medtem pa bo predsednik s koreografijo pokazal vsem prisotnim, kaj on pravzaprav misli z zelo znanim plesom »BUNGA BUNGA«. Predno so Malalana stlačili v policijski avto pa je še zažugal, da bo treba zamenjati nekaj sodnikov žirije Kraškega pusta, ker jih je dal Berlusconi odstaviti, saj mu tudi tu niso bili naklonjeni. Dragi Malalan! Kraški pust, vsi udeleženci in gledalci se ti iz srca zahvaljujejo za odgovorno in pogumno dejanje, ampak ne boj se, v Italiji se gre v zapor po sprednjih vratih noter, po zadnjih pa ven.

Klop

Po nepotrjenih informacijah bodo na letošnjem Kraškem pustu nastopili tudi nekateri novi vozovi in skupine. Odbor Kraškega pusta menda še preučuje vložene prijavnice. SSG 1 - Po besedah predsednika Društva Slovensko stalno gledališče Adrijana Sosiča je bil Kulturni dom v Trstu dolgo časa zaprt ravno zato, ker so v njem naskrivaj pripravljali pustni voz za letošnji Kraški pust. Na vozu bodo upravitelji gledališča z ravnateljem Tomažem Banom na čelu. Vsi bodo oblečeni v kavbojce in bodo razposajeno streljali s pištolami. Umetniški vodja Primož Bebler pa bo pri tem iz zvočnika vzklikal: »Ban(g) ban(g) ban(g), roke kvišku, dajte nam denar!« Sodelujoči kavbojci bodo med povorko streljali tudi šale in dovtipe. Streljanje kozlov bo menda doseglo vrhunec na Brdini, ko bo Tomaž Ban prepričano ponovil svojo najbolj uspelo šalo s koncaprejšnjega leta: »Nihče me ni nikoli vprašal, naj odstopim.« SSG 2 - Člani igralskega ansambla slovenskega gledališča v Trstu niso zbrali dovolj denarja, da bi pripravili voz, bodo pa nastopili kot skupina. Ime ji bo Indijanci v rezervatu. Igralci se bodo tiščali v premikajočem se ograjenem prostoru, Nikla Petruška Panizon pa bo držala napis »Smo v rezervi«. Nekaj metrov stran, na samem, pa bo korakal Vladimir Jurc. Oblečen bo v strgano pogodbo, kar bo ponazarjalo masko Poslednjega Mohikanca. Vlade - V znamenju dobrososedskih odnosov bosta na isti voz stopili vladi Slovenije in Italije. Vozu bo ime »Ljubezen brez meja«. Italijanski ministri bodo oblečeni v moške, slovenski pa v ženske. Žal ni izključiti diplomatskega incidenta. Nič hudega sluteči Silvio Berlusconi bo med veseljačenjem dal duška svojim strastem in se pri prikupnem dekletu pozanimal za cenik spolnih uslug. Zal se bo pri tem izkazalo, daje domnevna »Jessy« nihče drug kot v žensko ošemljeni slovenski premier Borut Pahor. Mitja Kosniina - Slovenski jadralec se je na Kraški pust prijavil že septembra, a je nato svoj nastop odpovedal. Med poletjem si je namreč zamislil, da bi vso posadko svoje jadrnice preoblekel v italijanskega pevca Tota Cutugna, ki slovi po tem, daje bil na Festivalu v Sanremu sedemkrat drugi. Kosminaje bil doslej Toto Cutugno tržaške Barcolane, a kaj ko je letos po nesreči zmagal, zaradi česar je načrtovana preobleka izgubila vsak smisel. Tržaški župan Dipiazza je vsekakor storil vse, da bi si Kosmina premislil. Dal mu je častno občanstvo, v upanju, da se bo novopečeni Italijan. Kosmina vendarle lahko preoblekel v Cutugna in prepeval »Lasciatemi cantare, io sono un italiano vero.« H1N1 - Kot kaže, bo na pustu nastopila števi1na skupina fenov predsedmka Kraškega pusta Igorja Malalana Vsi bodo oblečeni v velikega Igorja skupini pa bo ime »Višekprašičje gripe «

Peter Verč

Zaradi krčenja prispevkov za Slovence v Italiji se je vodstvo manjšine enotno odločilo za PD. Ne za Partito democratico, ampak za PUSTNO DEMONSTRACIJO! Pustno-protestna povorka se bo zaèela na Opčinah in konèala na Trgu.Unità. Udeležili se je bodo vsi najvidnejši predstavniki slovenskih ustanov. Vsi bodo SSO, kar ne pomeni Svetslovenskih organizacij, ampak SVECANO SLOVENSKO OŠEMLJENI. Na čelu sprevoda bo trojica KGB (Kocijančič, Gabrovec, Blažina). Senatorka Tamara bo oblečena v prašička, v rokah pa bo držala transparent z napisom: »Naši šparovci so prazni!« Ob njej bo korakal deželni svetnik Igor Gabrovec. Našemljen bo v pocestnico, v rokah pa bo držal napis: »Pozor, za denar smo pripravljeni na vse!« Drugi deželni svetnik Igor Kocijančič pa bo oblečen v hudiča. V rokah bo držal napis: »Svetriik, ma rdeč kot hudičk< Za trojico bo korakal Drago Štoka, oblečen v Robinsona Crusoeja. Razcapana obleka bo simbol finančnega stanja na Donizetrijevi ulici, zaradi česar bo Robinson Stoka metal naokrog steklenice s sporočilom v njih. Seveda ne bo pisalo SOS, ampak SSO. Sprevoda se bo udeležila tudi Bruna Zorzini Spetič, ki bo predstavljala Stranko italijanskih in slovenskih komuriistov. Oblečena bo v Ferrarijevega konjička, držala pa bo transparent z napisom: »Ferrari je rdeča in polna denarja. Jaz sem tndi rdeča, ma nimam ficka ...« V sprevodu bodo korakali tudi uslužbenci Slovenskega  Stalnega gledališòa. Obleòeni bodo v pse dalmatince iz ane Disneyjeve risanke in skaridirali: »Smo-na-psu!«. V íobno Crudelio pa bo našemljen Marko Sosič. Zakaj? Iz preprostega razloga, ker cigareta v roki spada k šemi. Boris Peric bo na čelu skupinice KB, kar pomeni KOSTUMI BERAČEV. Za goriškim gospodarstvenikom bo korakalo natančno 1909 statistov, vsi oblečeni v klošarje. Na robu sprevoda pa bodo korakali člani zbora Jacobus Gallus. Našemljeni bodo v tipične suuknjiče mafijcev, ljudem ob cesti pa bodo delili letake, na katerih bo pisalo: »Naš zbor poje in ga nihče ne plača. Se pa plača vsakega mafijca, ki zapoje.« Glasbeno matico bo zastopal ravnatelj Bogdan Kralj. Oblečen bo v svetnike Gašparja, Miho in Boltežarja. Poleg tega pa bo v rokah držal transparent na katerem bo pisalo: »Bili smo trije kralji, s krčenjem sem samo še en Kralj.« Ne bomo pogrešali niti Aceta Mermolje. Oblečen bo v starko iz rek1ame znanega pralnega praška. Se je še spomnite? Gospa je sunkovito vlekla za srajico in dokazovala hčerki, da se po pranju blago ne utrže z znanim stavkom: »Senza strapp!« No, Ace Mermolja bo v rokah držal Primorski dnevnik in kričal: »Z Acetom niente strapp!« Najlepše pa se seveda obeta na koncu. Ob prihodu na Trg Unitá, se bodo udeleženci demonstracije postavili v krog, sredi katerega pa bo zaplesal prečudoviti par, da se bodo tresle vse palače naokrog. Moški plesalec bo namreč skoraj suhljati Igor Malalan, ki bo obračal in vihtel skoraj vitko in približno čedno plesalko ... Ta bo, kdo drug, Rudi Pavšič! Nadel si bo baletne copatke, oblekel običajni beli kostim in seveda krilce, ki se bo ob vsakm zasuku dvignilo ... Hop, hop, hop, vse do zadnjega obrata, ko se bo končno zavihtelo tako visoko, da bomo pod njim lahko zagledali spodnjice. Lepe; rdeče, bele.in plave, s srčkom na sredi innapisom »I love SKGZ!« .

Peter Verč

Naj kar takoj povem: pusta ne maram! Mogoče se to zdi malo čudno stališče za človeka, ki se ukvarja z gledališčem in s humorjem, ampak dejstvo je tako. Ne maram ga, ker mi je v tej pustni noriji nelagodno. Kot majhen deček sem se ga sicer veselil in užival sem na pustnih plesih, ki jih je za otroke prirejalo naše gledališče. Najprej v Avditoriju, potem na Štadionu, in nazadnje v Kulturnem domu. Starši so me celo našemili. Imam fotografijo na kateri se brezzobi toreador smeji v objektiv. Potem se nisem več našemil, mogoče samo kak klobuk na glavi in kaka pištolca v roki. Leta 69 sem v Trstu na pustni torek pokopal svojo nono. V nekem trenutku se je na cestnem križišču naš žalostni sprevod srečal s pustnim sprevodom. Tam so bile maske oblečene v smrt, pred mano pa je bila moja nona v krsti. Nagonsko sem se zasmejal, potem pa me je stisnilo v srcu. Ni šlo za travmatičen dogodek, ampak pusta sem vedno zavračal. Postal je nasilen in dolgočasen. Vedno isti moški preoblečeni v babe, gumijaste maske, krvavi in razmesarjeni obrazi, pretepanje ljudi s plastičnimi pendreki, petarde... vedno in vsako leto isto. Dolgčas. Brez fantazije in daleč od osnovne ideje pusta, ko se je uboga raja spravila na ulice, da bi si vsaj enkrat dala duška s svojimi protioblastniškimi nagoni.

Tam nekje proti koncu 70. sem se bolj zaradi okoliščin zadnjič v življenju ošemil. Bil sem škof in za pasom sem imel zataknjen časopis Unita', v duhu takratnega zgodovinskega kompromisa, ki je lebdel nad nami kot moraste sanje. In plesal sem, mislim da v Boljuncu, jaz, ki tudi plesa nisem preveč maral. Ljubezen pač. Na koncu naj mi oprostijo veseljaki, ki uživajo v tem času, če jim nisem naklonjen. V bistvu jim celo zavidam, da se znajo odklopit in sprostit. Jaz se že dolgo ne znam. Pa bi rad!

Boris Kobal

Kraški pust ima 40 let. Vsi mi, ki smo ga zvesto spremljali skozi vsa ta leta in vemo, koliko velja za našo manjšino, mu želimo vse najbolje. Naši ljudje so skozi leta za Kraški pust žrtvovali ogromno truda. Včasih je bilo veliko jeze, večkrat pa je bilo treba potrpeti tudi ogromno mraza. Pust je bil vedno prežet z veseljem, zabavo in zadoščenjem. Pust, ki je od vsega začetka izražal enotnost, kreativnost in vsestransko sposobnost našili ljudi, je vsako leto združil vse naše slovenske vasi in njihovo kulturo. To je potekalo s prostovoljnim delom, v večkrat neprimernih prostorih za izdelavo in pripravo vozov, na odprtem in na mrazu. Bili smo kos vsem težavam, vedno pogumni in navdušeni nad delom. Ob pripravi vozov smo se veselili in zabavali, nikoli pa ni manjkal dober kozarček in prigrizek. To je zgodovina našega pusta, ki združuje v sebi pomen in zadoščenje vsega do sedaj narejenega. Vliva nam pogum za nadaljne uspehe naše plemenite tradicije. Vsaka maska in vsakdo, ki je na katerikoli način sodeloval, je prispeval k uspehu Kraškega pusta in tako bo tudi v bodoče. Tradicija in korenike Kraškega pusta so namreč tako globoke, da jih je nemogoče izkoreniniti. Naj živi Kraškipust!

Rudi Wilhelm

Tudi letošnjo izvedbo Kraškega pusta spremlja manjša brošura, za katero smo letos poskrbeli sodelavci PriMorskega psa, mladinske strani Primorskega dnevnika. Kaj naj vam drugega zaželimo, če ne to, da bi se čim bolj zabavali, nekateri na vozovih, drugi med občinstvom, ki vedno zvesto spremlja opensko povorko. In če prav nočete praznovati najbolj norega praznika v letu, preberite vsaj naš skupinski intervju slovenskim deželnim svetnicam in svetnikom ter pojdite na pregled k našemu odličnemu pustologu: če imate malo sreče, lahko celo ozdravite... V nasprotnem primeru pa se boste, tako upamo, vsaj malo nasmehnili!!!

l. Gospod svetnik, ste pustarski tip?
2. Ste bili v mladih letih pustar?
3. V katero pustno šemo ste se najraje preoblekli?
4. Ste kdaj sodelovali na openski povorki?
5. Se boste morda letos udeležili povorke kot gledalec?
6. Za koga boste navijali?
7. V kaj bi preoblekli ostale slovenske svetnice in svetnike?
8. Kaj pa Romana Prodija in Silvia Berlusconija?


Igor Canciani

l. Ne, prav ne. Zadnjič sem se ošemil leta 1993 ali 1994, ko sem se na privatni zabavi predstavil kot Ukrajinec. Predzadnjič pa sem se leta 1988, med zimovanjem na Češkem. Kot otrok sem bil nekoliko bolj aktiven...
2. Recimo, da sem bil najbolj razposajen med 14. in 16. letom. Takrat sem se tudi ošemil.
3. Najljubše obleke se ne spominjam. Kot otrok sem bil rad Zorro. 4. Samo kot gledalec.
5. Načeloma ja, vendar ne morem že danes zagotoviti svoje prisotnosti.
6. Nimam preferenc, načeloma ne navijam a priori za nikogar.
7. Igorja Dolenca bi preoblekel v igralca bejzbola, Mirka Špacapana v Supermana oziroma glede na to, da je tako pozoren na narodnostni moment, bi ga videl kot Superkurenta. Bruno Zorzini vidim kot kurirko, Tamaro Blažina pa kot Nizozemko ("olandesino").
8. Prodija je lahko: v kolesarja ali v tekača na dolge proge, saj pravijo, da je že pretekel maraton, čeprav jaz ne verjamem. Berlusconija pa v pierota, ker upam, da bo letos jokal!

Igor Dolenc

l. Uh, srednje. Včasih več, včasih manj.
2. Ja, prav gotovo bolj kot danes.
3. V Indijanca, večkrat tudi v Arabca, ker sem imel skrit obraz in me ostali niso prepoznali.
4. Ne, kot gledalec pa vedno. Večkrat sem bil tudi član ocenjevalne komisije.
5. Prav gotovo.
6. Za tiste, ki bodo predstavili najboljše maske. Gotovo jih ne bo manjkalo, saj je kraški pust na visokem nivoju. Upam samo, da bo vreme zdržalo...
7. Tiste, ki se radi zapirajo v rezervate, v Indijance. Tiste, ki radi prekupčujejo desno in levo, pa v Arabce. Nekatere bi lahko tudi v državne uradnike ali občinske tajnike: med Slovenci jih namreč primanjkuje.
8. Berlusconija ni treba preobleči, Prodija pa bi v kolesarja, ki tekmuje na osrednji dirki Kolesarskega kluba Adria.

Mirko Špacapan

1. Nisem.
2. Malo več kot sedaj, toda še zdaleč nisem segel ritmov "Kraševcev".
3. Glej čudo prav v zdravnika...
4. Na openski ne, na kaki goriški pa sem igral na harmoniko.
5. Najbrž si bom ogledal kako povorko.
6. Navijal bom za voz iz Štmavra, če bo sodeloval.
7. Dolenca bi preoblekel v kako žival, mogoče racmana. Blažina bi lahko bila tista na pol bela in na pol črna maska, mislim, da jo imenujejo "pierot". Bruno Zorzini bi videl kot Indijanko, glede Cancianija pa ne moreš zgrešiti: Che Guevara.
8. Berlusconi bi lahko bil kak "generalissinio". Prodija bi videl kot škofa.

Tamara Blažina

l. Pravzaprav niti ne, nisem nikoli bila. Spoštujem pust, a nisem prava pustarka. Moji otroci so nedvomno bolj pustarski tipi kot jaz.
2. Nikoli nisem bila pustni fanatik.
3. Večkrat sem se oblekla, kar je prišlo pod roko. Nikoli nisem vnaprej načrtovala, kaj se bom oblekla. Vsekakor je bilo nekoč drugače: pust je bil pretežno lokalen fenomen. V glavnem se je hodilo po vasi in nismo imeli večjih priložnosti, da bi razkazovali lepe ali posebne pustne obleke. Dandanes je mladim dana ta možnost, saj vsako leto organizirajo šotore, plese in povorke.
4. Ne, toda enkrat sem pomagala pri pripravi zgoniškega voza.
5. Nedvomno se bom. Vsako leto si ogledam pustni povorki na Opčinah in v Tržiču, kjer nastopa velika večina vozov iz naših vasi.
6. Navijam za svojo vas, Zgonik, čeprav sem zelo objektivna in na koncu rada vidim, da zmagajo tisti najlepši, tisti ki so se največ potrudili pri izdelavi. Mimo vseh kampanilizmov.
7. Vsi skupaj bi se morali obleci v marsovce, saj nas ljudje ne razumejo in politike nasploh gledajo z nezaupanjem.
8. Berlusconija v člana "bande Bassotti", ki skrbi le za svoje interese. Prodi bi lahko bil ata smrk (grande puffo): zelo umirjen in preudaren vodja.

Bruna Zorzini

l. Resnici na ljubo, ne. Morda sem preveč resnobna, čeprav rada gledam, kako se ljudje zabavajo. Svoje otroke sem rada spremljala na pustne zabave in upam, da bom čez par let tudi vnučko Zariko, ki se je rodila pred nekaj dnevi.
2. Kot otrok, da. Dokler sem hodila v osnovno šolo. Obleke mi je sešila mama. Peljala me je na pustna rajanja v rekreatorij, ki je prav pod hišo na Školjetu, kjer sem stanovala. Ker sem sramežljiva, mi je bilo večkrat nerodno. Tako razumete, zakaj se sedaj ne oblačim.
3. Bila sem pikapolonica, rdeča kapica. Imela sem tudi frak in cilinder.
4. Vsako leto, tudi ko je bil hud mraz. Zabavam se ob gledanju vozov in skupin, včasih navijam, vse pa se običajno konča v osmici s kozarcem vina in fanclji z dušo.
5. Zakaj pa ne?
6. Ugajajo mi satirične domislice. Upam, da se bo kdo lotil tudi tistih, ki nam vladajo.
7. Tamaro Blažino v učiteljico z rdečim svinčnikom, Igorja Cancianija v prvošolca, Igorja Dolenca v starega rokerja in Mirka Špacapana v radoživega kaplana.
8. Prodija v vaškega župnika, seveda. Berlusconi pa ne potrebuje nobene maske, je smešen že tako.

Primorski pes

Če me je kaj spremljalo v življenju, so bile to perorisbe Marlenke Stupice, objavljene v pesniški zbirki "Na Krasu" Iga Grudna, ki jo je Mladinska knjiga izdala leta 1949. Preproste, duhovite, otožne, na moč povedne in še danes vznemirljive. Tudi tista, ki pravi "skozi vas prihaja pust, nos mu mahedra do ust..." Na čelu sprevoda je pustna šema, kakršnih danes ne vidiš več. S piskrom na glavi, metlo v roki in klovnovskim izrazom, predvsem pa z neko prav posebno vedrino, ki pripoveduje o času, ko si si moral ščepec veselja ustvariti iz niča. Kdo ve? Mogoče pa je bil prav ta nič, ki nekaj ustvarja, vodilo vsemu mojemu nadaljnemu delu. Tudi risbo o pustovem pogrebu sem si predstavljal na podoben način. Prazen vaški trg, ki ga na pustno sredo napolnijo žalujoči ostali in pospremijo kralja pusta na grmado. Ali pa tista, ki spremlja pesmico "V Istri". Dedek s pipico, ob njem osliček, pred njima širno morje, nekje na obzorju parnik in veliko, blagodejno, osrečujoče sonce. Zadnja perorisba v zbirki "Na Krasu" pa je prav posebna in me še danes spominja na otroško hrepenenje po daljavah. Risba, ki spremlja pesem "Na Lijaku", pripoveduje o nekem velikem zborovanju pri Šempasu na Lijaku, kjer so v prvem planu narisani otroci s šopki rož, harmonikami, zastavami s petokrako zvezdo in transparentom "Živela svobodna Primorska". Ta lepovidina risba, ki me je v času mojega odraščanja svetovnonazorsko opredeljevala, še vedno živi v meni kot mit, kot možnost, da praznino napolniš z vsebino.

Sergej Verč

Ja mediji, ker je pustna povorka po Opčinah postala pravi medjiski dogodek, ki se mu ne odpove nobena krajevna redakcija. Obstaja pa tudi tisti pustni sprevod po vaseh, za katerega malokateri mestni človek ve, in četudi za ta običaj ve, si ne more predstavljati, kaj to pomeni, dokler nima sreče, da to poskusi na lastni koži. Edinstveno doživetje, še posebno če te "mestno deklico" povabijo na pustni torek v vasico na Krasu. Zmenek ob 12.uri, kje drugje, če na vaškem trgu. Kot vsak novinec, si seveda prvi na kraju dogodka, in čakaš, našemljen pač kar se da, kaj se bo iz tega izcimilo. Po približno eni uri čakanja - pustna ura pač - se končno na trg prikadijo vaški fantje, ki so pripravili voz, ga vpregli na traktor, nanj naložili glasbila, nekaj vina in košare, in ....gremo. Kam? Potrkat na vrata prve hiše v vasi.

Vrata se odpro in vtis imaš, da so te prav pričakovali. Gospodinja, je že pogrnila mizo in se pred 70 x 70 širokim pladnjem polnim zlatih krofov izgovarjala, da je delala do poznega in ni imela časa, da bi šemam kaj sama pripravila, zato je krofe kupila.... Kako naj se človek oddolži takemu gostoljubju: v vsaki hiši te pogostijo, kot če bi bila ohcet. Gospodinje ponujajo pecivo, domač kruh, fanclje in štraube, gospodarji pa domačo kapljico, klobase in kletne dobrote. Z njimi zapoješ, zaplešeš, se pošališ in smeh ter iskrivi lesk v očeh starke, ki se je komaj s tabo zavrtela na borjaču ob glasu harmonike, ti pove, da si se vsaj za trenutek oddolžil.

To je pustno veselje!

Nada Čok

Tako pravi pesem iz moje rojstne vasi — Križ pri Trstu. Baje, da sem jo pela, ko mi je bilo komaj 10 mesecev! Že tedaj me je mati prvič odela v pustno šemo. Meseci in leta so minili, kar nekaj jih je kar hitro steklo Pija pa še vedno rada natakne pustno obleko in uživa v posebnih dneh pustovanja. Pust je doma po celem Krasu, zato veselje do tega praznovanja mi ni minilo, ko sem se preselila v Praprot. Nasprotno! Tukaj sem našla pravo religijo pustovanja, ko cela vas sodeluje pri pustnih pripravah. Podobno se seveda dogaja tudi v sosednjih vaseh.. Pustna mrzlica se dviga zelo hitro na pripravljalnih sestankih, ki se seveda odvijajo po osmicah in gostilnah. Tej se ne upirajo niti šolske sredine, saj priprave na pust zajemajo tudi vrtce, osnovne in srednje šole. Višješolci pa so itak z nami ... V današnjem svetu ima vaška skupnost vedno redkejše priložnosti za širše druženje. Pust tako pomeni že del tradicije neke vasi, neke skupnosti, saj bolj kot druge priložnosti združuje mlajše in starejše generacije, ki v veselem vzdušju utrjujejo svojo vaško pripadnost in širšo identiteto. Tudi Kraški pust, ki letos beleži svojo častitljivo 36.obletnico, je v letih prešel iz pustnega običaja, ki je doma vsepovsod, v del naše tradicije in manjšinske identitete. Vsi se moramo torej zahvaliti iznajdlivosti in požrtvovalnost skupine zanesnjakov, katerim se je pobuda porodila ter jo uspešno razvijala vse do danes. Praprot je na Kraškem pustu in seveda povorki vedno sodeloval, in si ne more dovoliti, da ga ne bi bilo zraven. Čeprav ob pomanjkanju izdatnejših sredstev ter večno borbo s časovno stisko, Praprovci bomo tudi letos predstavili svojo mojstrovino na Opčinah ter seveda računamo na zlato odličje, pa tudi srebrnemu se ne bi odrekli ... Prosto po De Coubertinu: Važno je biti zraven!!!

Pija Cah

Kraški pust praznuje 35 let veselja in smeha po openskih ulicah. In kot se za vsako obletnico spodobi gre naš pogled nazaj, v opravljeno delo in naprej, v nove izzive. Lepo je bilo včasih, ko sem kot otrok opazoval male kmečke vozove, ki so med vonjem konjskih fig in brinja prikazovali šege in navade svoje vasi. In lepo je tudi danes, ko so se Kraševci in Brežani spremenili v prave mojstre izdelovanja pustnih vozov in mask. Zaradi teh spretnih rok in iznajdljivih idej, je ta pustni sprevod ena izmed najznamenitejših pustnih manifestacij v naši deželi. Tudi letos bo na Opčinah in še toliko bolj če bo posijalo sonce, ki bo privabilo na to prireditev gledalce iz vseh vetrov in ki bodo zaploskali domačim ustvarjalcem pristnega humorja. Vedno bolj očitno je, da se mlade generacije prebujajo po vseh vaseh prav v pustnem času in spodbujajo vso vas, da se enkrat na leto zbere ter da iz sebe potegne in sproži vso norčavost, ki se jim je skozi vso leto nabrala v duši. Kraški pust pa povezuje ljudi še širše. Saj je začetek novega tisočletja zaznamovalo sodelovanje s pustno povorko v Sovodnjah. Kraševcem in Brežanom se v soboto na Opčinah pridružijo tudi pustarji iz Goriškega, nekateri "Tržačani" pa se naslednjega dne selijo v Sovodnje. Upam, da se bo v bodoče to sedelovanje razširilo tudi na Benečijo. Preprost, vendar po srcu bogat, tradicionalen a vendar sodoben - to je naš pust, naš Kraški pust, na katarem zamejski Slovenec pozabi na vse življenjske tegobe in pokaže svoj pravi obraz. Obraz veselja, smeha in... greha. In mogoče se prav tu vpraša, zakaj ni vsak dan malo podoben kraškemu pustu.

Igor Malalan

Vanka in Tu'nca, oziroma Tatiana Turco in Ingrid Werk: ta izvrstna umetniška zasedba nastopa že preko 20 let. O tem, kako sta se pravzaprav rodili Vanka in Tonca, nam bosta pripovedovali prav avtorici in izvajalki, Ingrid in Tatiana.

Tatiana Turco: "Rodili sta se pred približno osemindvajsetimi leti. Sama pišem tudi gledališke tekste in sem marsikaj pripravila za Kulturno društvo Franceta Prešerna iz Boljunca. Že kot otrok sem bila zaljubljena v venderigole in večkrat sem kar prisilila mamo, da me je peljala do njih. Če sva šli v mesto, me je morala obvezno pospremiti do pokrite tržnice, da sem gledala ženske, ki zjajo. Ne vem, zakaj so mi bile tako všeč. Poleti sem pripravljala kratke prizorčke, v katerih sem nastopala kar po vaških dvoriščih, saj sem te vloge od vedno zelo rada igrala. Tako se mi je porodila zamisel, da bi ustvarila like štirih venderigol - na začetku je poleg treh venderigol nastopala tudi rožarica - in z veseljem sem spoznala, da te branjevke, ki govorijo na trgu, se delajo šempjaste, očarajo ljudi. Navdiha mi res ni manjkalo: na tržnici in na Ponterošu je bilo materiala za prizorčke na pretek. Venderigole so prihajale v glavnem iz okolice, meščanke so bile le tiste od Svete Ane, s Kolonkovca, od Piščancev in iz Škednja. Veliko so govorile o vsem in kričale: bolj so kričale, več so prodale. To njihovo svojevrstno vedenje je v meni utrdilo prepričanje, da si branjevke lahko privoščijo marsikaj, da lahko na izredno pristen način povedo, kar želijo, ne da bi jim nihče ugovarjal. Venderigole so vedele vse o vseh; zdele so se prave preproščine, v resnici pa so bile vedno na tekočem o vsem in če si se skušal iz njih norčevati, so ti vrnile milo za drago. Bile so zelo samozavestne in dajale so vtis, da se ne bojijo nikogar, predvsem pa so vedno govorile zelo odkrito, brez dlake na jeziku. Tako sta se rodili Vanka in Tonca in takoj osvojile občinstvo, da mi je bilo jasno, da morata ti dve junakinji živeti!"

Kdaj sta Vanka in Tu'nca prvič nastopili?

Tatiana Turco: "Krstni nastop sta opravili pred osemindvajsetimi leti na Štefanovo. Sveti Štefan je boljunski patron in 26. decembra je bila na sporedu prva uprizoritev v narečju. Šlo je za enodejanko "Venderigole n' pl'ci", v kateri so nastopale štiri venderigole. To enodejanko smo z nekoliko spremenjenim tekstom v naslednjih letih še nekajkrat ponovile. Kasneje me je Neva Lukeš, časnikarka in voditeljica oddaje o naših navadah in običajih "Sosednji kraji in ljudje" na Radiu Koper, povabila k sodelovanju. Predlagala mi je, naj venderigole popeljem pred mikrofon. Za radijsko oddajo se mi je zasedba štirih žensk zdela prevelika in tako je nastala sedanja dvojica in rodile so se tudi prave potujoče predstave. Krstni nastop sva doživeli v Miljah pri Kulturnem društvu Jadran. Podobni sva bili bolj dvema razcapankama, saj najina kostuma sploh še nista bila izdelana. Hodila sem na tržnico opazovat branjevke in si nabirala zamisli, vendar je bil rezultat tega ogledovanja dokaj skromen. Iz teh skromnih zametkov se je rodil naš kabaretni par.

Kako si delita vlogi?

Tatiana Turco: "Z Ingrid sva si istočasno različni in podobni, predvsem pa dopolnjujeva druga drugo: ona ime vreščeč glas, moj je nekoliko nižji; včasih se ona zdi prismuknjena, drugič jaz. Vanka in Tu'nca se dopolnjujeta in ljudem sta bili takoj všeč. Tako sva začeli z oddajo in zanimanje zanjo je raslo iz tedna v teden: ljudje so nama začeli telefonariti in so kar težko čakali na naslednji nastop, tako da sva doživljali res izreden uspeh. Venderigoli imata dve tipični vaški imeni: Vanka je bila teta moje none, Tonca je prav tako zelo razširjeno ime. Po tem radijskem uspehu sva začeli nastopati tudi na odrih. Ponudbe so prihajale od vsepovsod in ob desetletnici delovanja sva odpotovali celo v Avstralijo, kjer sva ostali 24 dni in nastopali za slovenske izseljence. V Avstraliji sva spoznali tudi tržaški krožek, tako sva nekaj uspešnih nastopov opravili v tržaškem italijanskem narečju. Ko sva se vrnili domov, sva se domenili za sodelovanje še z umetniškim vodjo skupin Amici di S. Giovanni in L'Armonia Giulianom Zannierjem, ki ga poznava že vrsto let. Tako je nastala še italijanska verzija naše predstave "Ocio che riva Toia e Ucia".

Zakaj prav Toia in Ucia?

Tatiana Turco: "Toia in Ucia sta res bili venderigoli na trgu pri Svetem Jakobu in zato sva se odločili, da izbereva ti dve imeni v njun spomin. Venderigoli sva tako tudi približali ljudem, njihovemu tržaškemu vsakdanu. Moja mama je v mladih letih hodila služit h tržaški gospe, ki ji je vedno govorila o Toii, zato sem zbrala to ime. Toia in Ucia sta publiki takoj prirasli k srcu in v najino komedijo sva vključili še nekaj drugih likov. Z dvema predstavama sva poželi velik uspeh. Časnikarka Liliana Bamboschek naju je v svoji recenziji v dnevniku Il Piccolo primerjala z Angelom Cecchelinom. Povabili so naju v gledališče Miela, kjer sva nastopili v dobrodelni predstavi za Telethon, v italijanskem tržaškem narečju sva nastopali še ničkolikokrat, tudi na silvestrovanjih pri raznih društvih in krožkih. Nastopali sva za tržaški sedež deželne televizije RAI v slovenskem jeziku, za RTV Slovenija in posneli kratkometražni film za televizijo Koper - Capodistria. Sedaj pa sodelujeva že dvanajst let neprekinjeno v programu "Du, jest?", na valovih Radia Koper - Capodistria, kterega producent in režiser je Pavle Plahutnik"

In zdaj proslavljata dvajsetletnico nastopanja.

Tatiana Turco in Ingrid Werk: "Zdelo se nama je prav, da svojo dvajsetletnico praznujeva v občinskem gledališču Franceta Prešerna v Boljuncu z nastopom v slovenskem in italijanskem narečju."

Kdo piše tekste in kdo režira vajine predstave?

Tatiana Turco in Ingrid Werk: "Vse opraviva kar sami, nimava režiserjev ne piscev besedil. Vse je sad izključno najinega dela: tekst pišeta Vanka in Tu'nca, režirata Vanka in Tu'nca in tako dalje. Obe sva vsekakor igralki in režiserki v amaterskih gledališčih, saj sva poleg Toie in Ucie in Vanke in Tu'nce odigrali še več drugih vlog v raznih komedijah.

Kdo je vaša publika?

Ingrid Werk: "Venderigole so takoj privlačile mlade in starejše in še danes se lahko pohvaliva tudi z zelo mlado publiko. Poudariti moram, da sva v slovenskem okolju poznani zaradi svojega humorja, čeprav za žensko to ni lahko, saj ne smeš zapasti v vulgarnost. Danes je kvantanje zelo moderno, vendar se mu izogibamo: marsikdo nama je pisal in nama potrdil, da stvari poveva preprosto, a ne vulgarno: vulgaren moški spravi ljudi v smeh, vulgarna ženska pa jih odbija, tudi če je vulgarnost samo igra."

Katere so glavne teme vajinih skečev?

Ingrid Werk in Tatiana Turco: "Vsakdanji dogodki! Teksti so napisani tako, da se v njih publika prepoznava. Zato obravnavava aktualne teme, ki so blizu vsem nam. Večkrat se dotakneva tudi politikov, naša satira se rojeva iz vsakdanje kronike in aktualnih dogodkov. Skušava uporabljati le pravo slovensko in italijansko narečje. Kdor posluša venderigole, ki se pogovarjata za svojimi stojnicami z zelenjavo, ugotovi, da je v teh dialogih veliko resnice, moralnih naukov, veliko vsakdanjega življenja."

Sta v letu 2005 vajini venderigoli še aktualni?

Tatiana Turco in Ingrid Werk: "Pa še kako sta aktualni, čeprav je venderigol, na žalost, danes vedno manj! V najinih predstavah večkrat poudariva, da sva venderigoli, ki sva poklic podedovali od naših prednic in bova v njem vztrajali še naprej. Res, pokrita tržnica ni več taka, kot je bila nekoč, Ponterošo je vedno bolj prazen, vendar je še vedno nekje kaka pristna venderigola. Počasi se vsekakor vrača domač radičeto, tisti res domač, ki ga niso pridelali v rastlinjaku."

Kdo se skriva za klobukom, rokavicami in košarami Vanke in Tonce?

Ingrid Werk in Tatiana Turco: "Ingrid Werk in Tatiana Turco, gospe z vsakdanjimi družinskimi problemi, službo, delom na socialnem področju, ki sta istočasno tudi amaterski igralki, avtorici in režiserki komičnih del in ki se zelo zabavata, ko vidita, da se publika navdušeno odziva na njune čakole."

Koliko je v teh zgodbah pristno vajinega?

Tatiana Turco: "Nekaj prav gotovo! Ingrid je doma z Rovt, torej ne iz meščanske družine, jaz sem Boljunčanka, zelo navezana na naše izročilo, na svojo vas, na svoje korenine in zgodovino in predvsem na svojo kulturo.

To svojo kulturo nosiva v sebi, ob njej pa tudi veliko moč: že kot otrok sem venderigolo dojemala kot močno žensko, ki se ne boji ničesar in vedno iskreno pove vse, kar se ji zdi, da mora povedati. In močni sva tudi medve, saj vedno iskreno poveva, kar misliva, nisva hinavki in znava vedno reči bobu bob! "

Ob dvajsetletnici so predstavile Dvd in kaseto Vhs "Smo jes't in ti venderigole na plac'i Vanka in Tonca / Le venderigole in piazza Toia e Ucia": gre za 60 minut novih tekstov v slovenščini in italijanščini), ki so nastali prav za to slavje Vanke in Tu'nce - Toie in Ucie. DVD in VHS sta opremljena z brošuro (v italijanskem, slovenskem in angleškem jeziku) z življenjepisom igralk, kratkim intervjujem, v katerem boste spoznali glavne trenutke in zgodovino para Ingrid Werk - Tatjana Turco, časopisnimi izrezki ter prikazom njune gledališke, radijske in televizijske poti, ki ju je popeljala tudi v Avstralijo. Nastopi Ingrid Werk in Tatjane Turco pomenijo nekaj čisto novega in nevsakdanjega za amatersko narečno gledališče: gre za umetnostno satiro, ki se loti politike in politikov, naših navad in razvad tudi na področju spolnosti, naših prepričanj in napak. Z njo nam postrežeta dve venderigoli - Vanka in Tu'nca / Toia in Ucia, nabiti z ljudsko modrostjo, polno humorja in simpatije, zelo uravnovešeno in brez vsake vulgarnosti.

Za A&G Communication Partners - Miriana Antoni

Ne, kraški pust ni pusti Pust. Ali kot se temu reče: okrog ga je veliko, notri pa nič. To lahko velja za mnoge druge prireditve, ki so zaradi svoje napihnjene razkošnosti in samovšečnega spogledovanja izrazito komercialne in zato oddaljene od ljudskega občutja. Pust na Opčinah s svojo povorko je pravo nasprotje razvpitim čenčarijam, saj sega v dušo in kosti ljudskega razpoloženja in doživljanja, ko si da naš človek duška in izpoveduje tisto, česar v "normalnih" okoliščinah si ne upa. Z vozovi in skupinami, ki jih brije sedaj ostra burja, drugič pa jih boža sonce, si Kraški pust upa kot starodavna lovka boginja Dijana sprožati kritične puščice tako v širši prostor kot v našega in pri tem kaže na neumnost, ki družbo peha v bes in duhovno revščino.

Kraški pust je iskren termometer hotenj, želja in jeze. Seveda pa je tudi vse ostalo, manj družbeno in miselno obarvano. Je socializacija v razbrzdani ekstazi krika in vriska, je druženje ob kozarcu in pesmi, je udejanjanje potegavščin, ki izenačujejo tako imenovanega zrelega človeka z mladoletnim paglavcem. Pustni privrženci so brez starosti, zazrti v mladost in njeno utopijo. Zdrava norost zajaha čarobno metlo in se potepa po vseh naših vaseh. Najbrž ga ni takega ljudskega spektakla, ki bi podrl vse meje provincializma ter združeval različne in oddaljene. Ko se pustna povorka zaziba po glavni openski žili, takrat tudi tisoče ogleduhov spreleti kurja polt,saj se obiskovalci zavedajo, da gre za enkratno magijo, ki se sicer obnavlja iz leta v leto, a je vedno drugačna, sveža in zavezujoča. In prav zaradi tega Kraški pust ni pust, marveč poln, kot je lahko polno življenje.

Marij Čuk

Kaj je v davnini napotilo človeka, da je svoj vsakdanji boj z nepredvidljivostjo in muhavostjo narave ter z zavistjo, sebičnostjo in hudobijo svojega bližnjega, skušal polepšati z obredji v čast bogovom veselja, omamnega vina, plodnosti, razposajenosti, pozabe? Predvsem tista večna, nesmrtna utvara, da bo pregnal tegobe življenja, ukrotil uničujoče naravne sile in pomiril demone zla. Pa tudi nezadržna težnja po lepoti, ki je rodila muze in ustvarila nesmrtne umetnine. Strah pred grdim in sla po lepem od nekdaj navdihujeta človeka, da se zateka v obrednost, da skuša pogojevati nenaklonjeno stvarnost, da si nadene masko, pod katero bo skril svoje šibkosti, potlačil svoje strahove, izpričal svoje želje in pričakovanja.

V grobih obrisih se je vse to ohranilo do današnjih dni, kajti človek se še vedno spopada z demoni in še vedno, ali še bolj, je potreben lepote. Zato ustvarja umetne sanje in utvare, izmišlja si nove uroke in si nadeva maske veselja in razposajenosti. Razlika z davnino je predvsem v tem, da je tudi obrednost danes podrejena hladnim in neizprosnim zapovedim boga Denarja, pri čemer so se marsikje tudi stare pustne navade pretvorile v velike komercialne operacije.

Ob robu tega tržnega imperija pa se še vedno pretaka čisti studenec obnavljanja starih šeg, ki imajo pečat avtentične ljudskosti, ki znajo napolniti željo po zabavi in norčijah z umetniškim navdihom in satirično vsebino, ki silijo k smehu, a vabijo tudi k razmisleku. Takšen primer je Kraški pust, ki že desetletja poživlja in obnavlja ljudske navade, ponuja veselje in zabavo, sprošča fantazijo, domiselnost in ustvarjalnost. Izraža skratka avtentično kulturno dejanje, ki ima tudi pomemben družbeni naboj, ker združuje in povezuje vaške skupnosti in ker preko svojih obravnavanih tematik, ki se odražajo v alegoričnih vozovih, ponuja zdaj piker in jedek, zdaj hudomušen, a vselej kritičen pogled na domačo in širšo stvarnost.

Kraški pust je vse to in še nekaj več. Je odsev narodno in jezikovno mešanega prostora, ki hrepeni po sožitju. In je priča minevajočega časa, ki nas je iz nekdanje uklenjenosti v zatohlost konfliktov popeljal v združeno Evropo novih upanj.

Ko se podirajo državne meje, velja pomisliti tudi na vse druge meje, ki še onemogočajo, da bi bil svet lepši in pravičnejši. Kadar se med Pikelcem in Brdino pomika pisana in šumeča reka pustne razposajenosti, da se čas in prostor raztopita v breztežno zmes hrepenenja po lepem in prijetnem, se iz razbeljenega kotla sproščenega pustnega uživanja, skozi serpentine napol sladkega napol grenkega smeha počasi a nezadržno pretakajo tudi žlahtne kaplje tiste neiztrohljive vere, da bo človek le znal in hotel pomesti z zlom, skrivajočim se za raznimi maskami, ki jih zna prav pust krivih ust tako spretno razkrinkati.

Dušan Kalc

Bilo je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je rock glasba pljusknila z britanskega otočka Wight vse do Opčin in se v mrzlem popoldnevu razlegala med vozovi in maskami Kraškega pusta.

Na Kontovelu so po prvih kraškopustnih zmagoslavjih s "tunaro" in drugimi domačimi temami dalj časa tuhtali, kaj bi predstavili na openskih ulicah, da bi bilo vredno renomeju, ki si ga je vas dotlej pridobila med kraškimi pustnimi delavci. Pa se je nekdo domislil, da bi lahko tokrat bolje angažirali domačo mladino in jo privabili k sodelovanju. Seveda s temo, ki bi bila mladim pri srcu.

Malo prej je v Škualjeh, skoraj na meji s konkurenčnim Prosekom, zavekala glasbena skupina najstnikov, ki si je domišljala, da bo z izvajanjem kdove kako revolucionarne rock glasbe zadala smrtni udarec cigu-migu melodijam takratnih narodnozabavnih ansamblov. Bombardirajoči glasovi kitare, basa in bobnov so šli sosedom na jetra: njihova ušesa niso mogla prenesti dotlej neznanih gromkih zvokov. Nerganja je bilo mnogo, obsodb, da se ta nerazumljiva glasba rojeva pod vplivom mamil, tudi.

Ob pustu pa domisel: zakaj ne bi na kontovelskem vozu prikazali kraško inačico rockovskih festivalov z ansamblom in krdelom razcapanih dolgolascev? Kontovelci so se lotili dela zelo resno. Velikemu vozu so vse naokoli nadeli krilo, njen spodnji del pobarvali v morje in valove, ki so peneče se pljuskali ob čeri otoka. Na eni strani so uredili odrček, na katerega so postavili instrumente rock ansambla. Ob njem so postavili velik generator, sicer bi instrumenti, razen bobnov, ostali brez elektrike tihi. Na sredini voza je nezamenljivi Livjo "Zjelje" namestil orjaški lonec, ter, ošemljen v najbolj neverjetnega hippyja vseh kraških časov, mešal zlobudrasto tekočino v njem.

Na pustno soboto je na vozu ob glasbi edinih dveh pesmi, ki jih je rock ansambel dotlej naštudiral - Love like a man, Ten years after, in Proud Mary, Credeence Clearwater Revival - plesalo in skakalo kakih dvajset, trideset živobarvno oblečenih, razcapanih mladih fantov in deklet. Glasba je vedno bolj ponavljajoče se bobnela, od časa do časa jo je "Zjelje" celo preglasil s svojim vpijočim kruljenjem ob loncu. "Kratkih pavz", kakršnih smo vajeni pri ansamblih na poletnih šagrah, skorajda ni bilo, da so se bobnarju Bosni prsti ožulili od tolikšnega udrihanja po umetnih kožah.

Otok-voz je zapeljal vse do tramvaja, se na Škavenci zelo okretno obrnil in pripeljal kontovelske "beatnike" vse do konca Proseške ulice. Šele tam je glasba utihnila. Mladi so bili prepričani, da jim ob tolikšnem pevsko-plesnem naprezanju zmaga ne more uiti. Pa so se zmotili, ker so se morali zadovoljiti z drugim mestom. Za takratne kontovelske kraškopustne ambicije je drugo mesto pomenilo - poraz.

In vendar, to je bil prvi rock koncert na kraškem pustu.

Marjan Kemperle

V skoraj štiridesetih letih fotoreporterskega dela za potrebe Primorskega dnevnika - dnevnika Slovencev v Italiji je Mario Magajna (rojen leta 1916) ustvaril fond 350.000 negativov in jih ob upokojitvi zaupal v varstvo Odseku za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

V teku svoje delovne kariere se je Magajna proslavil kot izredno "terenski" človek, saj so se za dnevni časopis zanimive stvari dogajale na terenu, po vaseh, ulicah, cestah, torej izven uredništva, kamor se je vračal in urednikom ponujal svoje posnetke v objavo. V njegovem opusu je danes hranjena upodobljena zgodovina slovenske narodne skupnosti v Italiji, s posebnim poudarkom na dogajanju v Trstu in njegovi okolici, od prvih povojnih let pa do sredine 80. let dvajsetega stoletja. Redko katera skupnost premore tako bogastvo, ki nam in tistim, ki se bodo v bodoče ukvarjali s preučevanjem tega prostora, omogoča jasen vpogled na najrazličnejše življenjske, kulturne, gospodarske, socialne in politične dogodke, ki so se v polpreteklosti odvijali pri nas.

V njegovem delu se od januarja pa do decembra vsakoletno pojavljajo ustaljena praznovanja, manifestacije, delovna obredja, socialni motivi pa tudi presenetljivi enkratni ciklusi posnetkov na tematike, ki so mu bile še posebej pri srcu (npr. motivika kraške ljudske arhitekture in kamna, poulični utrip mesta Trst, portretiranje dramskih igralcev...).

Četudi so se obdelane tematike ponavljale, je mojster v svoje posnetke vsakič vnesel nekaj svežega, vanje uspel ujeti spremembe , ki so se v letih dogajale in so danes še kako opazne; vsako fotografijo je Magajna obogatil z zanj značilno mehkobo in poetiko, ki je črno-beli tehniki jemala in obenem dodajala ostrino avtorjevega sporočila.

Tako tudi ob pustu, obdobju, ki mu pravijo tudi "narobe svet": od prvih povojnih let, ko so se naši ljudje spet oprijeli pustovanja kot izrednega trenutka skupnega veselja do poznejših let, ko je Mario zvesto prihajal na sobotno pustno povorko na Opčine. V vseh letih, ki jih beležijo njegovi celuloidni filmi, se je pust, naš pust, v marsičem spremenil. Posnetki iz tržaških okoliških vasi v prvih letih po drugi vojni kažejo prve zametke veselja in smeha ob pustu, ki so se ga bili ljudje v težkih časih odnavadili. Skromno namaskirani so se vaščani ( žensk je bilo v tistih letih pri organizaciji in izvedbi pusta bolj malo), predvsem mlajši fantje in otroci, s harmoniko v rokah podali po vasi, da bi potrkali na vsaka vrata, mogoče zaplesali z gospodinjo in pobrali tistih nekaj darov, ki jih je gospodinjstvo premoglo. V hišo so pustarji prinesli obljubo konca zime in mraza, začetka rodovitnega obdobja, zdravja za domače in živino. Gospodinja si je lahko štela v čast, da so jo pustarji obiskali in jo povabili na skupno praznovanje, kjer so ponudili nabrano hrano in pijačo ter utrdili medsebojno povezanost.

Na fotografijah bomo redko opazili še kakega fotografa, saj je bil Magajna v tistih letih edini "uradni" fotograf. Ljudje po vaseh so pust praznovali za sebe in za ožjo skupnost, ki so ji pripadali, ne pa zaradi javne legitimacije dogodka v tisku ali medijih.

Veliko spremembo je v praznovanje pusta vnesel tudi začetek openskega "Kraškega pusta", leta 1967. Pustarski odbori po vaseh so se odtlej drugače pripravljali na praznovanje, ki se je marsikje zreduciralo prav na nastop na velikem folklorističnem mimohodu na Opčinah. Tudi v tej poznejši fazi gre zabeležiti katalizatorski pomen, ki ga za narodno skupnost ima praznovanje , vključujoč tudi predpustni čas : čas priprav, ko se neformalne skupine (pretežno) mlajših oseb zbirajo z namenom, da svoje ideje čim boljše realizirajo in predstavijo, z izdelavo alegoričnega voza, mask, oblek in tudi prave scenografije in koreografije nastopa. Z drugačnim namenom se torej tudi v teh novih oblikah potrjuje želja po medsebojnem druženju in po reinterpretaciji pustne dediščine, tako raznolike in vendar tako specifične za naš prostor.

Vizualni dokumenti Maria Magajne beležijo te procese, prispevajo pa tudi k odkrivanju bistvenih elementov te ravni kulture in odnosov znotraj točno določene skupnosti v danem časovnem razdobju.

Martina Repinc

Da si masko na oraz,
je vedno nasmejanih ust,
kot pravi Kraški pust.

V sprevodu hodi,
ga ljudstvo odobrava,
on je kralj
in narod zajebava ...

Burke so njegov konjiček,
postal je lep, vzrejen prašiček,
na svojem robcu ima mnogo vozlov,
še posebno je nadarjen za streljanje kozlov.
Kralj Kraškega pusta bo v kratkem on postal,
vice nam bo klatil in vedno se smejal!

Kdo je to?

Odgovor:

Dragi moji! To niso pustne štroncade!
Žal - to je naš predsednik vlade!

Boris Devetak

Na Krasu se pustne šege in navade pojavljajo že od nekdaj. Iz davnine prihajajo tudi maske, ki jih srečujemo po vaseh in trgih, čeprav na Krasu nismo imeli značilnih mask, kot npr. v drugih slovenskih deželah. Pred mnogimi, mnogimi leti so se ljudje združevali v veselju in razposajenosti, ob petju in pitju ter tako za nekaj časa pozabili na probleme in težko delo na poljih, se sprostili in na šegav način izpovedali, kar jih je žulilo. Obenem so se s pustnimi norčijami veselili rasti sonca, daljšega dne, prebujanja narave. V tem obdobju so otroci in mladinci hodili od hiše do hiše ter nabirali fanclje, jajca in klobase.

Če šeme ni v hišo, v hiši ne bo sreče - so nekoč pravili.

Kako daleč je bil mestni kameval s svojimi vozovi...

Zamisel o veliki pustni povorki v osrčju Krasa je sad naših časov.

Leta 1967 je med sejo odbora za upravljanje Prosvetnega doma na Opčinah prišel na dan tudi predlog, da bi organizirali veliko pustno manifestacijo, na kateri bi sodelovalo čim večje število kraških vasi. Člani odbora so se odločili, da bodo še istega leta priredili povorko po openskih ulicah. Organizacijski odbor (Edko Križnič, Robert Hlavaty, Rudi Wilhelm in Rudi Vremec) je program pustnega dne na Opčinah razdelil na tri dele: povorko alegoričnih vozov, kronanje kralja Pusta in ples. In tako je tudi bilo. Sedemnajst vozov je pred tridesetimi leti začelo tradicijo Kraškega pusta, ki je danes še vedno zvesta svojemu izročilu in poslanstvu.

Kot rečeno se je prve povorke udeležilo 17 vozov - predvsem z vzhodnega Krasa (Trebče, Padriče, še največ pa jih je bilo iz Bazovice). Vozovi so bili preprosti in tudi tematika ni bila točno določena, saj se je voz (resnični kmečki voz s konjsko vprego, priložnostno pustno okrašen) omejeval na preproste šale in dovtipe vaških veseljakov.

Že z drugo izvedbo je prišlo do pomembne novosti. Uvedli so namreč nagrade za najboljše vozove. Najbolje so se odrezali Kontovelci, ki so s svojo Tunaro pripluli do prvega mesta; sledili so jim Trebenci s Škovacodotom Trst-Trebče, svoje ime pa so med dobitnike tretje nagrade vklesali Repenci s prikazom kamnoseške dejavnosti. Za nagrade so se potegovali še Križani, Banovci, Bazovci, Prosečani, Openci, Gropajci, Padričarji, Gročanci, prebivalci Peska in Colci.

Tretji Kraški pust (1969) je v svojo sredo prvič sprejel veseljake iz Zgonika, ki so se takoj izkazali, sicer ne še kot najboljši, kot drugouvrščeni pa! Marsikateri član žirije je namreč dodelil zelo visoko oceno prav zgoniškemu Polžu, ki je iz Rima komaj prilezel do Trsta in s sabo prinesel tudi rešitev za vse probleme Slovencev v Italiji. Na najvišjo stopničko so ponovno stopili Kontovelci, tokrat z Mejnim prehodom. Italijanskim in mednarodnim temam so Banovci dodali še domačo problematiko openske lekame ter z njo oo odnesli tretjo nagrado.

Ko je bilo leto naokrog (1970), so bili vozovi že nared za četrti sprevod po openskih ulicah. Prevladale so domače tegobe in težave, ki so očitno morile velik dcl Kraševccv. Velike težave je imela tudi žirija, ki se nikakor ni mogla zediniti ob imenu zmagovalca. Zato so si prvo mesto delili Kontovelci (branjevke v starih časih na Rusem mostu) in Trebenci (primerjava paketa pravic Južnih Tirolcev z našimi). Odlično se je ČpaketÇ obrestoval tudi Zgoničanom, ki so spet zasedli drugo mesto. medtem ko je tretja nagrada romala v Repen (Grandi Motori). Povorko so popestrili še lipicanci. voz iz Sežane, kurenti s Ptujskega polja in štiri godbe.

Leto kasneje (1971) so se prve nagrade veselili pri Banih s Podgano, ki je ponazarjala kraški park-smetišče pri Trebčah;

Kontovelci so se morali tokrat zadovoljiti z drugim mestom (Kosmatija = dolgolasa mladina), tretje mesto pa je pripadalo Trebencem, ki so se lotili problema Istre in Cone B. Z onstran meje se je pretihotapila raketa iz Divače.

Dve novosti sta zaznamovali šesti Kraški pust (1972). Openski gostinci so v pustnem tednu pripravili posebno ponudbo tipičnih kraških jedi in tudi sama povorka je bila pestrejša. Poleg vozov so namreč nastopile še posamezne maske in skupine mask. Med slednje so spadali Halubajski zvončarji - značilne maske iz okolice Kastava, ki so nastopili kot gostje. Med vozovi si je najvišje število točk zaslužil proseški voz Kras 72, kateremu sta sledila banovski Naša Liska (prepoved neposredne prodaje mleka) in voz s Kolonje Ponovni podvig velikega Trsta teter kontovelski Gospod Ping in gospod Pong (o burnih ameriško-kitajskih odnosih). Do nagrade so prišle tudi posamezne maske (Josip Daneu - kot Franc Ferdinand in Rudolf Tavčar - kot Majordom, med pari pa Morana in Paride Sosič - kot Medved in Ciganka).

Udomačeni kraški modras se je polastil prve nagrade na Kraškem pustu lcta 1973 ter jo odnesel s sabo na Prosek, kjer so mu dali zatočišče, ker divji Kras očitno ni bil dovolj zaščiten. V to so bili v Saležu tako prepričani, da so o istem prepričali še žirijo, ki jih je nagradila z drugim mestom. Trebenci so se končno rešili smetišča in lahko svoje veselje prikazali z alegoričnim vozom tudi širšemu krogu Ijudi. Trebensko ČveseljeÇ je žirija nagradila s tretjim mestom. Med maskami so bili nagrajeni isti veseljaki kot leto prej, le da so bili drugače ošemljeni. seveda! Drugačno pustno stvarnost so predstavljali Laufarji s Cerkljanskega.

Da so Kraševci izredno navezani na svojo zemljo in zgodovino. je potrdila osma izvedba Kraškega pusta (1974). Najboljši so spet bili Prosečani (Zgodovina Krasa - v resnici se je šlo za spopad s takratnimi problemi). Deškova hiša (ravno takrat so jo podrli) je predstavljala Repen in Repence in si zaslužila drugo nagrado. Sola OZN pa je tako izučila pustarje iz Praprota. da so se lahko dokopali do tretje nagrade. Še dva vozova sta sc lotila kraške tematike, ostali pa so kot temo izbrali energetsko krizo in nafto. Le-ta je navdihnila tudi skupino Elektropčine (pripravil Pavel Sosič), ki je odnesla prvo nagrado med skupinami; nagrajene maske pa so bile: Hippy (Scrgij Guštin), Dobričina (Paride Sosič). Napoleon (Josip Daneu) in Charlot (Rudolf Tavčar). Kot gostje so povorko že drugič popestnli Halubajski zvončarji.

Triletno proscško hegemonijo so leta 1975 prekinili sosedi s Kontovela (dve glavi zelja in repe sta ponazarjali utesnjenost kraškega človeka). Kmečko obarvan je bil tudi drugouvrščeni voz in sicer saleški Sosedova Krava (izmozgana živinoreja). Šempolajci pa so se preselili v Trst in prikazali številne gospodarske ter druge probleme, ki so Trst pokopali (Velika požrtija 2). njim pa prinesli tretje mesto. Med skupinami je bila najuspešnejša Prehrana 19UO-2000 z Opčin (Pavel Sosič in Walter Polšak), med osamezniki pa Walter Piščanc (Želod), Rudolf Tavčar (Tirolec) in Josip Daneu (Mušketir). Poseben pečat deveti izvedbi Kraškega pusta je dala vprega dveh lipicancev.

28. februarja 1976 so Opčine zaživele v razposajenosti in razigranosti jubilejnega 10. Kraškega pusta. Komisija je ocenila. da so najlepši voz pripravili pri Ferlugih, kjer so se z značilno pustno zafrkljivostjo lotili vikend hišic na Krasu. Vasi izpod Grmade so svoj voz poklonile nič manj kot enemu izmed ustanoviteljev Kraškega pusta - Robertu Hlavatyju, s čimer so zasedle drugo mesto. Do tretjega mesta so se dokopali Praprovci, ki so z veliko dozo optimizma prikazali že 56. Kraški pust. Vozove so spremljale štiri godbe, skupine mask ter seveda Kralj in Kraljica.

Za enajsto povorko (1977) se je na Pikelcu zbralo trinajst vozov, izmed katerih je bil kot najboljši razglašen voz iz Križa (Kraški derby). Na zahodnem, točneje sevemo-zahodnem Krasu je ostala tudi druga nagrada (Praprot - Kriza Italije). Ferlugovci pa so si ČščuhaliÇ magični napoj in tako osvojili tretjo nagrado. Nagrad so se veselile tudi maske Francoski vitez, Sicilijanska lutka, Pippo in Japonka ter skupine mask Indijansko pleme, Velika nagrada Švice in Kraški indijanci.

0 dvanajstem Kraškem pustu je novinar Primorskega dnevnika poročal, da Č... je devet lepo opremljenih vozov pričaralo enkratno pustno vzdušje in popopralo svoj prikaz z veliko teatralnostjo ter neposrednostjoÇ. Čeprav se jim je Kirurški poseg ponesrečil, so bili najuspešnejši burkeži iz Trnovce. Sledil jim je Praprot, ki je prisotne opozoril na nevšečnosti nanovo uvedene Superglobe. Z nekdanjo masovno prisotnostjo jugoslovanskih kupcev so se pošalili Openci, ki so se tretje nagrade veselili skupaj s Križani (Kaplerjev beg).

Veliko število podložnikov je leta 1979 sprejelo njegovo veličanstvo kralja Pusta XIII. Le-ta je za zmagovalca razglasil voz iz Praprota Ufa, ti UFO, saj so prav tistega leta baje pristali na našem Krasu neznani leteči predmeti. Kako se moramo Kraševci braniti, so predlagali Openci, ki so na pomoč poklicali najhujšo pri nas živečo žival - modrasa (2. nagrada). Kočljivega vprašanja nezakonitega splava so se lotili v Trnovci (Nezakoniti splav) in pristali na tretjem mestu. Povorko so si ogledali tudi Franc Jožef s Stražarji-huzarji na konjih (prva nagrada med skupinami). Strašila in Čardska princesa.

Vozovi 14. Kraškega pusta (1980) so bili ubrani na dve isti temi, vendar se niso prikrivali. Temi sta bili energetska kriza in mamila. Kot gostje so na Opčine prišli tudi vaščani iz Selc pri Ronkah ter na Goriško odnesli tretjo nagrado. Poleg godb so povorko popestrile še mažoretke iz Palmanove. Prvo nagrado so si prislužili pustni navdušenci iz Praprota (Črno zlato). za njimi pa so se uvrstili Nabrežinci s Porodom na meji (nosečnici z mamili na mejnem prehodu pri Fernetičih). Dimnikarji. Cirkus ter Čebelice in Metuljčki so bili med sedmimi skupinami najlepši.

Ob svojem 15. rojstnem dnevu (1981) je Kraški pust proslavil ta pradavni običaj z dvanajstimi vozovi, ki so poleg domišljije vse bolj izkazovali tudi obrtno spretnost. Po priložnostnem govoru na Brdini sta Kralj in Kraljica razglasila rezultate. Žirija se je takole odločila: prva Trnovca z vozom Naša žalost (zablode italijanske družbe, povišek bencina, kaotične seje v parlamentu. takse, umori... medtem pa se papež gre turista...); drugo mesto so si delili Openci (Novi izseljenci - kraške povrtnine so spodili... meloni!) in Sempolajci z Novimi problemi Italije; tretji pa je bil Kolonkovec z Razlaščanjem. Med skupinami sta se najbolje odrezali skupini iz Gropade in Banov.

Poleg Praprota so leta 1982 stopili na zmagovalni oder še Šempolaj (podpora deželam iz tretjega sveta - Italija si za to ne prizadeva preveč) in Pončana, ki je kolo zgodovine zavrtela nazaj do časa Rimljanov. Kot skupina so bili najboljši Ferlugovci s Pohodi Tržačanov na Kras. ki so težkim mednarodnim temam dodali tako še nekaj domačega.

Vaški pustni odbori so se tudi leta 1983 lotili kočljivih družbenih vprašanj tako domačega kot tudi italijansko-mednarodnega značaja. Po sprevodu je kot ponavadi vladalo veliko zanimanje za rezultate. Prišlo pa je do zapleta, ker sta dva vozova osvojila enako število točk bodisi za prvo kot za drugo mesto. Zato je tistega leta lestvico sestavljalo kar pet pustnih vozov: Trnovca in Praprot na prvem mestu, Sempolaj in Trebče na drugem ter Opčine na tretjem. Z razglasitvijo nagrajenih skupin (Šempolaj - osnovna šola Puffi, openski vrtec z medvedki in pingvini ter openska skupina s konstrukcijo avtoceste) in izžrebanjem loterije se je nori popoldan na Opčinah tudi zaključil.

18. izvedbo (1984) so otvorili Kurenti s svojim optimizmom in pozdravom pomladi. Odklenkalo je trnovsko-praprotski nadvladi, saj se je na prvo mesto uvrstil voz s Proseka in Kontovela (Stric Sam... Italijani se morajo za svoje blagostanje zahvaliti Američanom). V to, da naj bi kraje po hišah na Krasu preprečevali karabinjerji, niso bili kaj preveč prepričani openski pustarji, ki jim je dvom prinesel drugo nagrado. Tretje pa so veselili v Križu, ki si je privoščil globalno zaščito Slovencev v Italiji. Med skupinami so se tudi tokrat najbolje odrezali malčki iz Sempolaja in Opčin ter Ferlugovci.

Rekordno število voz (14) je zaznamovalo 19. izvedbo Kraškega pusta (1985), ki si je zato - bolj kot kdajkoli prej in potem - res zaslužil naziv pusta vseh Kraševcev. Že itak živahno vzdušje so poživele godbe in skupine mask. Le Kralj in Kraljica sta bila nekoliko bolj žalostna, ker je moral kraljevo kočijo vleči "človeški" traktor in ne zvesti konj. 0 nelahkem delu žirije so pričale malenkostne razlike v točkovanju. Naposled se je žirija takole odločila: spet so na najvišjo stopničko stopili Prosečani in Kontovelci (Biti ali ne biti - o vprašanju slovenskih imen); kot druge so se uvrstile Trebče s svojo stvamostjo (razlaščanje slovenske zemlje), tretji pa je bil Šempolaj (pomembna je zaščita... vina!). Skoromati iz Podgrada niso imeli enakovrednih tekmecev med skupinami (sledili so jim šempolajski in openski otrod).

Ker je nepričakovani sneg onemogočil pustno povorko, se je prvič v zgodovini Kraškega pusta zgodilo, da so morali organizatorji tradicionalno pustno prireditev prenesti za teden dni. Enotedenska odložitev pa ni odvzela Kraškemu pustu svojega običajnega čara. Za jubilejno lovoriko (leta 1986 je namreč potekalo 20 let od prvega pustnega sprevoda) se je potegovalo 10 vozov in 3 skupine. Tudi tokrat je prvo mesto odšlo na Prosek-Kontovel (Ukuli riti u garžet - razlika med revnimi in bogatimi je ta, da bogatim tako ali drugače gre v... garžet. revnim pa...). Prosek in Kontovel sta ponovno potrdila, da je pri njih pust še kako resna zadeva in da je treba dati ob tej priložnosti vse od sebe. Jadranski biser (Sempolajci o Sesljanskem zalivu) je zablestel na drugem mestu. Gropajsko-padriški pustarji pa so s sprehodom po zgodovini Kraškega pusta prišli do tretjega mesta in bronastega odličja. Žirija je plebiscitarno izbrala za najboljšo skupino druščino openskega vrtca (cvetice, velike in majhne živalice, Janko in Metka...). sledili sta ji učiteljišče A.M. Slomšek (Zapeljivke-cigarete)in Kraški kaktusi z Vzhodnega Krasa.

28. februarja 1987 je bilo vse nared za 21. povorko po openskih ulicah - od Pikelca do Brdine. Po dolgih in napornih pripravah so največje zadoščenje imeli Bazovci, čeprav sta jim Rubbia in njegov sinhrotron krepko načela potrpljenje. Gledalci so se seznanili tudi z novim časnikom (Ubogi Mičken=Piccolo - Šempolaj), si ogledali zanimivo šahovsko partijo v Raju na Zemlji (Repnič) in se zgrozili ob prekupčevanju otrok padriško-gropajskega voza (Kam bo pala vaga). Ob godbah, skupinah (Ferlugi - Kakuše z jajci, Šempolaj - Zmaj Direndaj in Učiteljišče A.M. Slomšek - Vesela žalost so bile najboljše), Kralju in Kraljici, loteriji in velikemu številu mask je pustni dan na Opčinah še prehitro minil.

Na pustno soboto leta 1988 je žirija končno razkrila, kdo bo zmagovalec 22. povorke. Po večletni drugouvrščenosti je Šempolajcem končno uspelo zasesti prvo mesto, Mačkoljani so s Fantastikacciom zasedli drugo, medtem ko je gropajsko-padriška naveza tudi tokrat zasedla tretje mesto (Tržaški menu). Čarovnice iz Boljunca so si pričarale prvo mesto med skupinami. drugo mesto si je priborila skupina Pinko Tomažič, osnovna šola M. Gregorič od Sv. Ane (Solatobranilci) pa tretje.

Protagonist 23. Kraškega pusta je bil prav gotovo promet z vsemi težavami, ki jih povzroča avtomobilistom. Izbira teme je bila očitno posrečena, kajti nagrado je prinesla bodisi gropajsko-padriški druščini (prvo) kot tudi vozu iz Saleža in Zgonika (Sazgo - drugi). Še bolj domačo temo so si izbrali Šempolajci: kraška neizmerna Ijubezen do vina (Ne pijem več... ma niti manj) in zasedli tretje mesto. Kaj pa skupine? Spet so bili za najboljše proglašeni Boljunčani. Tudi druga nagrada je romala v Breg (Mačkolje), tretja pa na Učiteljišče A.M. Slomšek (Listi).

Posebno vesela sta bila Kralj in Kraljica leta 1990, ko je spomladansko vreme privabilo na Opčine ogromno množico gledalcev (pravijo, da jih je bilo preko 10.000). Duh perestrojke in hrup ob padcu berlinskega zidu sta dospela do Krasa (voz Sazgo - Lava-pere-strojka) in Brega (mačkoljanski voz Berlinski zid) oziroma do drugega in tretjega mesta. Kdo pa so bili najboljši? Exploit so ponovili gropajsko-padriški pustarji, ki jih je tokrat navdihnila neskončna zgodba o Ustici. Vse očitneje je bilo, da postajajo breške skupine nepremagljive, saj je prvo mesto osvojil Prebeneg z Divjaki Jabadabadu, drugo Dolinčani, tretje pa Piščanci z osmico. ki je še kako prav prišla večno žejnim pustnim veseljakom.

Priprave na praznovanje četrt stoletja Kraškega pusta so se leta 1991 že bližale koncu. Do toliko pričakovanega dne je manjkal manj kot mesec. Toda zalivska vojna je prekrižala račune vsem, ki so se na ta dogodek pripravljali. Sile javnega reda namreč niso bile v stanju, da bi zagotovile zadostnega števila osebja za varen potek celotne pustne manifestacije, saj je bilo le-to v stalni pripravljenosti.

Tako je Kraški pust svoj srebrni jubilej dočakal leto kasneje (1992), ko so po najbolj prestižni lavoriki ponovno segli Prosečani in Kontovelci (Vsega je kriv Togliatti). Drugo mesto so zasedli veseljaki iz Povirja, kar je bilo še dokaz več, da Kraški pust res ne pozna meja. Izredno na Kraški pust pa se je navezoval tretjeuvrščeni voz iz Mačkolj Pust je show, ki je prikazoval Igorja Malalana - enega izmed neutrudljivih organizatorjev te pustne manifestacije. Če pogledamo še, kako so se obnesle skupine, nam listine iz leta 1992 pričajo, da se je na prvo mesto ponovno uvrstila vesela družba Jabadabadu z Družino Adams, na drugo Lajnarji od Piščancev, na tretje pa gostje iz Ilirske Bistrice z Rimsko elegijo.

Alegorični prikaz aktualnosti je leta 1993 ponovno zaživel v vsej svoji pestrosti, kajpak na pustno soboto. Italijanska notranja politika, predvsem davčna, je Sazgu le prinesla nekaj dobrega - prvo nagrado na Kraškem pustu. Bazovci so se lotili zamejskega tiska in si krepko privoščili Primorski dnevnik v novi preobleki ter se potolažili s T'čem (se ga še spomnite?); olimpijada v Merčendolu bi bila prav gotovo razveselila Opence, ki pa so se morali takrat zadovoljiti s tretjo nagrado na Kraškem pustu. V bodoče morda...

V nori svet pusta sta nas leta 1994 ponesla Kralj in Kraljica, v magični svet pravljic pa voz Prosečanov in Kontovelcev, katerih uspešnost je postajala že mitična. Tudi tedaj jim je namreč uspelo zmagati. Na trda tla našega vsakdana so nas privedli Saležani in Zgoničani (bolje poznani kot Sazgo) s podkupninsko afero, ki ji še danes ni videti konca. Preteklosti in sedanjosti se je, kot se spodobi, pridružila še bodočnost z zgovornim in zastrušujočim naslovom Genetika 2000 - Vsi enaki?

Ob vozovih lahko v sprevodu od vedno občudujemo tudi skupine mask. Med temi je leta 1994 izstopala skupina Ipnomagov iz Zagraja, skrivnostne maske katerih so gledalce dobesedno očarale. Galski voditelj Asterix je v hudem boju pomagal Jabadabadujcem do druge nagrade, Ali Baba pa Boljunčanom do tretje.

Impozantna glasba Orffovih Carmina burana je leta 1995 naznanjala prihod faraona Beriuscona in njegovih sužnjev. Take pojave so, po mnenju Bazovcev, koristne le za časa Kraškega pusta, ko ti omogočijo, da osvojiš prvo nagrado na prestižni kraški povorki, kot se je zgodilo njim. Z Berlusco in njegovim pajdašem Craxijem so se pozabavali tudi v Saležu in Zgoniku (2. mesto). Disneyjeva grupa pa je prevzela skupino Jabadabadu s Kraljem levom (3. mesto). Pri skupinah mask so se morali Boljunčani tokrat zadovoljiti s tretjim mestom (Strige, štregoni...), saj so jih prehiteli tako kraške vasi s Sportom in glasbo (2. mesto), predvsem pa nabrežinska osnovna šola s Štirimi letnimi časi.

Za zagonetno šifro Ši-rak Wi Wi Bum Bum se skrivajo zmagovalci 29. Kraškega pusta (1996). Če poenostavimo, je to vzklik sveta, ki se zgraža nad francoskimi jedrskimi poskusi na otoku Mururoi. Šempolaj in Bazovica sta za svoj pustni podvig izbrala italijansko notranjo politiko, ki je - odkar obstaja Kraški pust - zelo hvaležna in marsikdaj tudi nagrajujoča tema. Tako je bilo tudi v tem primeru, saj je bil Šempolaj drugi, Bazovica pa tretja. Breški skupini Boljunec in Jabadabadu sta spet vzpostavili svojo vladavino nad skupinami, saj sta se ponašali s prvim (Boljunec - Karte mate) oz. drugim mestom (Jabadabadu - Disney). Tretje mesto pa je pripadlo gojencem in vzgojiteljem Vzgojno-zaposlitvenega centra Mitja Čuk. Prav gotovo je bilo pravo presenečenje nastop skupine iz Staranzana, ki ni sodelovala le v povorki, pač pa je na Brdini uprizorila pravcati poulični srednjeveški show z žonglerji. Gledalci so se ob tem pozabavali in segrevali, medtem ko so čakali na razglasitev.

Letos se zaključuje staro in začenja novo desetletje Kraškega pusta. Iz vsega zapisanega izhaja, da je bila preteklost bogata, tako da smo lahko danes na to našo pustno manifestacijo res ponosni. Zahvala gre predvsem požrtvovalnim in neumomim pustnim delavcem, zaradi katerih je Kraški pust znan in priljubljen daleč naokrog.

Živka Persič